NARAVNE ZNAMENITOSTI
ZELENJAK
Zelenjak je soteska reke Sotle pri Kunšperku. Je hidrološka, geomorfološka in ekosistemska naravna vrednota državnega pomena.
Reka Sotla je pod vasjo Kunšperk v triasni apnenec in dolomit zarezala 1,5 km dolgo sotesko. Strma in gozdnata pobočja so prepredena s številnimi skalnimi osamelci, prepadnimi stenami, v strmem pobočju najdemo naravno okno in nekaj kraških jam.
Bogastvo geodiverzitete dopolnjuje bogata biodiverziteta. Med rastlinami najdemo redko bavarsko popkoreso, netreskovec, nekatere vrste gozdnih kukavičevk, kamnokreče, gozdni repinec, trdolesko in številne praproti.
Poleg številnih zavarovanih metuljev (petelinček (Zerynthia polyxena), črtasti medvedek (Callimorpha quadripunctaria) in hroščev (rogač (Lucanus cervus), bukov (Morimus funerus) in alpski kozliček (Rosalia alpina)) imajo tukaj domovanje tudi ujede, sove, žolne, netopirji in gamsi. V reki Sotli pa sta se naselila bober in vidra.
SOTESKA BISTRICE
Reka Bistrica je v srednjem toku med Trebčami in Zagajem ustvarila epigenetsko sotesko, ko se je skozi lastno naplavino ujela, zajedla v odpornejše, trše kamnine in ustvarila globoko in ozko sotesko, ki je ena redkih, kamor ni posegla človeška roka. V soteski rastejo nekatere manj znane in tudi ogrožene rastlinske vrste, med drugim: kranjska lilija, rumenkasti luk, srhkodlakavi netreskovec, gladnica, šopasta zvončnica in bodeča lobodika. Zanimivi predstavniki živalskega sveta so škorpijoni, številni kačji pastirji, dvoživke, ujede in gamsi, divji prašiči, v vodi lahko opazimo postrvi in potočne rake.
Zavarovana je kot samostojna geomorfološka naravna vrednota Zagaj – soteska Bistrice in kot naravni spomenik.
Območje soteske je veliko 408 ha (4,08 km²), in je najbolj ohranjena in slikovita soteska v vzhodnem delu Slovenije. Osrednji del soteske je neprehoden, to je še eden redkih biserov narave, ki ga moramo ljudje skriti sami pred sabo.
Soteska Bistrice je ena najbolje ohranjenih in slikovitih rečnih sotesk v vzhodni Sloveniji in predstavlja odlično ohranjen del rečnega biotopa. Je izredno pomembna z geomorfološkega, hidrološkega, botaničnega in zoološkega vidika.
LURŠKA JAMA
Lurška jama pod naseljem Zagorje je spodmol v peščenjaku miocenske starosti (okoli 20 milijonov let), širok do 38 metrov in visok do 17 metrov, ki je trenutno že močno porasel z mahom in bršljanom. Na več mestih pronica voda, ki se na dnu zbira v manjše potočke. Zaradi pronicanja vode po mahu je na nekaterih mestih že začel nastajati lehnjak.
Vodi, ki tu izvira, ljudje pripisujejo čudežno moč pri zdravljenju oči. Pod peščenjakovim spodmolom sredi gozda so pred približno 100 leti postavili kamniti oltar s križem in kipom Marije. V pečini nad oltarjem so bile kamnite stopnice, ki so jih šolski otroci krasili s cvetjem. V Lurški jami so opravljali cerkvene obrede, predvsem večernice, vse do leta 1925, ko je škof opravljanje obredov prepovedal. Romarji, ki so hodili na romanje k Mariji Pomočnici v Zagorje, so poromali tudi skozi Lurško jamo.
Po vojni je jama služila za odlagališče odpadkov. Jama je bila pred nedavnim očiščena in tudi voda je primerna za pitje. Romarji danes, tako kot so se že včasih, spet poromajo skozi Lurško jamo in opravljajo pobožnosti v čast Lurški Materi Božji.
GRUSKA JAMA
Gruska jama je največja, najstarejša in najpomembnejša geomorfološka naravna vrednota državnega pomena znotraj zavarovanega območja.
Nahaja se severno od Kozjega in predstavlja največjo ter najizrazitejšo zatrepno dolino. Zatrep predstavlja 30 metrov visoka, navpična stena iz litotamnijskega apnenca. To je vrsta apnenca, ki je nastal v terciarju in vsebuje ostanke litotamnij. Litotamnije so rdeče alge, ki so se odlagale v Panonskem morju. Po odmrtju se spremenijo v skorjaste in kopučaste bele prevleke znotraj kamnine. Zaradi posebne strukture, ki jo tvorijo okamnele alge, je litotamnijski apnenec zelo zanimiv, saj njegova sestava in struktura pričata o okolju v takratnem morju.
Pod steno izvira potok Gruska. Dolino zaznamujeta dve jami Gruska (izvir) in Puščavnikova jama.
Puščavnikova jama je nastala v litotamnijskih apnencih, dolga je 22 metrov, ima značilnost suhega rova. Nekoč je bila jama izvir, oblika današnjega rova pa je rezultat delovanja korozije in erozije.
V zatrepu doline Gruska se v strmi steni nahaja jama Gruska – izvir. Gre za 26 metrov dolg vodoravni rov. Vhod v jamo je širok 5 metrov in visok dober meter.
Gruska je lep primer osamelega kraškega pojava na Kozjanskem. Le ti se pojavljajo tam, kjer kamninsko podlago tvorijo litotamnijski apnenec, dolomit in lapornati apnenec.
KREMENČEV PESEK
Kremenčev pesek je na območje Bizeljskega pred milijoni let naplavilo Panonsko morje in v peskokopu kremenčevega peska na Bizeljskem je svoje domovanje našla kolonija čebelarjev (Merops apiaster). Gre za ogroženo in zavarovano vrsto, ki je prav tukaj našla primerno gnezdilno steno. Širše območje opuščenega peskokopa je naravna vrednota, kjer v opazovalnici lahko nemoteno spremljamo gnezdenje čebelarja od začetka maja do konca julija.
Poleg čebelarja pa so kremenčev pesek v svoj prid uporabili tudi domačini. Zaradi specifične strukture peska so vanj kopali jame, imenovane repnice, ki so bile namenjene shranjevanju repe in ostalih poljskih pridelkov. V jamah sta konstantna temperatura in vlaga, ki sta pomemben dejavnik za primerno vezavo silikatnih delcev. Najgloblja meri 12,5 metra.
Danes repnice služijo kot edinstvene vinske kleti.v
BISTER GRABEN
Malo izven trga Kozjega je potok Bister graben vrezal ozko dolino, imenovano Bister graben. Tukaj lahko ljubitelji živali in rastlin opazujejo številne zanimivosti. Dolina je zelo dobro izhodišče še za nadaljevanja obiska po Grajski poti do razvalin gradu Kozje, na Vilno peč – skalni spodmol pod vrhom Brediča ali pa se iz doline odpravimo po pobočju Vetrnika
AJDOVSKA ŽENA
Na strmem gozdnatem pobočju nad dolino reke Bistrice je v zrnatem dolomitu s spiranjem mehkejše kamnine nastala slikovita skala, imenovana »Ajdovska žena«. Gre za geomorfološki površinski naravni spomenik – kamniti osamelec, antropomorfnega videza. Ajdovska žena je visoka pribl. dvanajst metrov (pribl. sedem metrov na položni strani) in široka pribl. dva metra. Spominja na žensko z otrokom v naročju.
Kako je ajdovska žena okamnela? Legenda o ajdovski ženi je na Kozjanskem zelo poznana. Pravi, da so Ajdje, velikani, morali hoditi s Pilštanja po vodo v dolino, v Bistrico, ker je na Pilštanju ni bilo. Tako se je ajdovska žena nekoč z otrokom v naročju zopet odpravila po vodo v dolino. Pot nazaj v hrib po strmem pobočju in žgočem soncu z vodo je bila naporna. Preklela je sonce in za kazen okamnela. Še danes jo boste videli, kako stoji tam. Le otrok, ki si ga je stiskala k prsim, se ji je že pred časom skotalil iz naročja v dolino in tako je tam ostala sama, ovita v zelenilo bršljana.
DREVESNI OČAKI
Kozjanski park je izredno bogat prostor, kar zadeva dediščino izjemnih dreves, z vsaj dvanajstimi častitljivimi očaki, starejšimi od 250 let. Lipa v Bizeljski vasi, Žurajev hrast na Križan vrhu, bodike na Vetrniku in platana v Kozjem, so le nekateri izmed njih. Tu je še kar nekaj lip, starejših od 200 let ter s prsnim obsegom, večjim od 400 cm, izjemno star in velik skorš, ena največjih tis v Sloveniji, kostanji izjemnih mer ter eksotične vrste, kot so nenavadne smreke, mamutovci, gledičije, kriptomerija, platane, katalpe v parku ob gradu Pišece.
SLAPOVI
Slapovi se pojavljajo tudi na območju Kozjanskega, seveda v manjših razsežnostih, vendar po slikovitosti marsikdaj ne zaostajajo za večjimi in bolj znanimi slapovi. Po kozjanskih strmih hribovskih pobočjih tečejo številni manjši hribovski potoki. Kjer potok priteče iz trše na mehkejše kamnine, so v tisočletjih erozije (razjedanje kamnine) nastali večji in manjši slapiči in slapovi. Mnogokje pa so zaradi izločanja kalcijevega karbonata na organskih (rastlinskih in živalskih) ostankih nastali lehnjakovi pragovi in slapišča. Lehnjakovi pragovi so naravne tvorbe, ki nastanejo, ko voda, bogata s kalcijevim karbonatom, teče čez rastlinske in živalske ostanke, pri čemer se kalcijev karbonat postopoma izloča in tvori trdo, kamnito plast. Kozjanski slapovi so povečini skriti v grapah, na težje dostopnih območjih.
Najbolj znani in obiskani so verjetno bohorski slapovi na južnih pobočjih Bohorja, ki je del Biosfernega območja Kozjansko in Obsotelje. Mimo štirih slapov vodi tematska »Pot štirih slapov«.
OSAMELI KRAS
Posebno značilnost daje kozjanski pokrajini osameli kras, ki se pojavlja z vrtačami, suhimi dolinami, izviri, požiralniki ter kraškimi jamami in brezni. Osameli kras se pojavlja na območjih litotamnijskega apnenca, ki je bil včasih pomemben gradbeni material, domači mojstri so iz njega izdelovali portale, kamne za ročne stiskalnice in mline. Litotamnijski apnenec je kamnina, ki izhaja iz fosiliziranih rdečih alg. Te alge tvorijo trdne apnenčaste strukture, ki se s časom spremenijo v apnenec, uporaben kot gradbeni material. Jama Pustišekova polšna je prepoznana kot območje Natura 2000 (SI3000138) predvsem zaradi netopirjev, ki prebivajo v njej.
