SAKRALNA DEDIŠČINA
Cerkvene stavbe so na območju Kozjanskega nastajale vsaj od 9. stoletja dalje. Cerkev sv. Mihaela na Pilštanju je bila sedež pražupnije, iz katere so izšle vse kozjanske in tudi bizeljska župnija. O starosti cerkva nam govorijo tudi imena svetnikov, ki so jim posvečene – kot na primer sv. Jurij, sv. Martin, sv. Marjeta in sv. Mihael. Tukaj se prepletajo mogočne romarske cerkve s skromnimi vaškimi podružnicami.
Svete gore nad Bistrico ob Sotli
Posebno mesto med sakralnimi objekti zavzemajo Svete gore nad Bistrico ob Sotli. Prastaro kultno središče z Marijino cerkvijo, posvečeno njenemu rojstvu, Martinovo in Jurijevo kapelo, kapelo sv. Sebastijana in Fabijana ter Lurško kapelo je umeščeno na ozki hrbet hriba. Po legendi naj bi nastale, ker se je v gostem gozdu izgubila kunšperška grofica, po rešitvi pa dala tukaj pozidati cerkev.
Marijina cerkev se prvič se omenja leta 1265 kot Monte Sancte Marie. Kdaj je hrib dobil ime Svete gore, ostaja odprto vprašanje. Cerkev je morala na Gorah stati že vsaj v 13. stol., drugače hriba ne bi imenovali hrib sv. Marije. Velika gradbena dela so potekala v 17. stol., ko je povečano cerkev blagoslovil leta 1611 ljubljanski škof Tomaž Hren. Ker je cerkev kmalu postala premajhna, so okoli leta 1727 prizidali obe stranski ladji, dvignili in obokali glavno ladjo, zakristiji pa prizidali oratorij in pevsko emporo.
Sedanja zgodnjebaročna Marijina cerkev ima podobo bazilike. V letih 1868 do 1871 je cerkev poslikal Tomaž Fantoni. Na glavnem oltarju se pred nami zvrstijo najpomembnejši dogodki v Marijinem življenju in tu je zbrano vse Marijino sorodstvo. Najprej je tu Marija kraljica, obdana s trumo angelov, potem je v sredini prikazano Marijino rojstvo (8.9.), ob straneh oznanjenje (25.3.) in na vrhu Marijino kronanje v nebesih.
V ladji je k slopom prislonjenih še šest stranskih oltarjev, ki so posvečeni sv. Ani, sv. Florijanu, sv. Antonu Puščavniku, Mariji sv. rožnega venca, sv. Frančišku Ksaveriju in sv. Izidorju.
Romarji pa se obračajo k Mariji z Jezusom na prestolu v ladji. Znamenitost kipa je, da ga preoblačijo in oba imata shranjenih večje število oblek.
Pod Marijino cerkvijo se nahajata kapeli sv. Jurija in sv. Martina, ki spadata med najstarejše sakralne objekte na Slovenskem in ju datirajo zelo različno – od 9. do 11. stoletja. Prav posebno mesto ima kapela sv. Jurija s svojim nečitljivim napisom na portalu in obrisom moža, ki že dolgo burita strokovno javnost, ki vedno znova postreže z novo razlago nastanka reliefa ali napisa.
Nad Marijino cerkvijo sta umeščeni kapela sv. Sebastijana in Fabijana ter Lurška kapela. Zadnja je po svoji zunanjosti prav bogato okrašena s kamnoseškimi znamenji.
Med arheološkimi izkopavanji je bila najdena staroslovanska nekropola, ki se je nahajala vse do Jurijeve kapele. Predmete iz izkopavanj hrani Posavski muzej Brežice.
Samostan Olimje
Leta 1663 je hrvaški plemič Janez Sakhmardi Dyankoch zapustil dvorec Olimje pavlincem, ki so si tukaj uredili samostan. Dvorcu so v letih 1765–1766 prizidali mogočno cerkev Marijinega vnebovzetja. Ta je prvotno obstajala le iz enotne, podolgovate pravokotne ladje in ožjega pravokotnega kora. Že leta 1710 so ji dozidali zvonik, med leti 1765–1766 pa na severni strani še Frančiškovo kapelo.
Notranjost cerkve nam kaže izredno bogati baročni interier, banjasto obokano enoladijsko dvorano, ob straneh pa sta dva para kapel, ki se odpirajo v ladjo z visokimi loki. V prezbiteriju je zbrano vse likovno bogastvo. Slavoločna stena je poslikana z navidezno arhitekturo, s cvetjem, angeli in svetniki, ki časte Marijo, postavljeno v obliki kipa ob vrhu slavoloka v stenski vdolbini.
Mogočen glavni oltar, ki sega vse do oboka, je delo neznanega rezbarja s konca 17. stol. in je med največjimi t. i. zlatimi oltarji na Slovenskem. Nad njim se prostor odpira v višino še z dodatno kupolo, ki jo je poslikal Ivan Ranger med leti 1739 in 1740. Dragocenost zase je k južni steni cerkve prislonjena kapela sv. Frančiška. Stenske slikarije jo prekrivajo do zadnjega kotička in so polne prizorov iz svetnikovega življenja. Avtor teh poslikav je Anton Lerchinger, doma iz Rogatca. So iz leta 1766 in natančno upodabljajo kmečko nošo v 2. pol. 18. stoletja. Lerhincer je avtor poslikav tudi v samostanski lekarni.
Samostan je bil leta 1782 ukinjen, dvorec pa je bil leta 1805 prodan Ferdinandu grofu Attemsu.
Po drugi svetovni vojni je dvorec postal državna last. Leta 1990 so v Olimje prišli manjši bratje sv. Frančiška Asiškega, minoriti, ki so tu uredili samostan. Vodijo tudi župnijo Olimje, uredili so zeliščno lekarno, čebelnjak in zeliščni vrt na nekdanjem grajskem vrtu. V okviru samostana deluje tudi romarska hiša.
Svete gore nad Podsredo
K Cerkvi Matere božje sedem žalosti ali na Stare gore nad Podsredo, kot jih ljudsko poimenujejo, nas vodi kalvarijska pot. Na vrhu hriba nas pričakata Marijina cerkev in kapela sv. Ane. Osrednja, nekdanja romarska Cerkev Matere božje sedem žalosti je bila prvič omenjena leta 1347, sedanja stavba pa je iz začetka 15. stoletja.
Cerkvena notranjščina, v katero pridemo po stopnicah, se je v prvotni obliki ohranila le še v tristrano sklenjenem prezbiteriju, v katerem je poslikava. Od opreme izstopa veliki poznobaročni glavni oltar iz 2. polovice 18. stoletja. Kip Pieta, delo ptujskogorske delavnice iz leta 1410, ki je bil v glavnem oltarju, je danes v Narodni galeriji v Ljubljani, kopija kipa pa je v župnijski cerkvi.
Stranska oltarja sta posvečena sv. Štefanu in sv. Roku ter Mariji Magdaleni. Prižnica je rokokojska, imeniten križev pot pa se odlikuje s podnapisi v bohoričici. Središče romarskega čaščenja je novejši Stufflerserjev Marijin kip iz leta 1902, postavljen na rezljani baročni prestol v ladji.
Nad cerkvijo je postavljena kapela sv. Ane iz 14. stoletja.
Križev pot, ki vodi iz Podsrede do Starih gor, je leta 1834 zgradila fara sama. Obnovili so ga v letih 1893–1894, ko so kapelice dobile nove podobe Ferdinanda Stuflesserja. Zadnja postaja križevega pota je v nekdanji kapeli sv. Mohorja in Fortunata. Zadnja prenova je potekala leta 2015, ko so se posamezniki, vasi in zaselki obvezali za vzdrževanje posamezne kapelice.
Cerkev sv. Janeza Krstnika, Podsreda
Kot vikariat se omenja leta 1426, leta 1765 je postala župnija.
Stara cerkev v Podsredi je pogorela v požaru leta 1798, od nje je ostal samo rebrasto obokani prezbiterij, ki so ga spremenili v mrtvašnico in uporabljali do leta 1871. V letih 1802–1804 oziroma 1810 so zgradili novo cerkev. Notranjščina cerkve je poznobaročni prostor, čeprav so jo zgradili v začetku 19. stol. Krasijo jo freske Tomaža Fantonija iz let 1877–1878. Veliki oltar je iz leta 1865. Nad oltarjem visi slika iz stare cerkve Franca Mihaela Straussa iz pribl. 1738 in prikazuje krst v Jordanu. Stranska oltarja sta tabernakeljskega tipa. Levi je iz začetka 19. stol. Kip Božje matere na tabernaklju je novejši, kipa angelov pa sta iz grajske kapele v Pišecah. Desni oltar je iz leta 1878. Zgoraj ima Deizisno skupino in Magdaleno, ki Križanemu poljublja noge. Prižnico je izdelal Ivan Herman iz Gradca leta 1834. Orgle baročnega koncepta je izdelal leta 1822 mojster Jožef Otonič iz Maribora. Na stranskem oltarju je nameščena kopija Pieta iz Svetih gor nad Podsredo, original je na razstavi v Narodni galeriji v Ljubljani.
Kapelice in znamenja
Kapelice in znamenja so nastajali kot del ljudske pobožnosti, kot spomin in opomnik na dogodke in kot vodnik ob poti. Preprostemu človeku so bili bolj domači in tudi bližji križi, kapelice in znamenja, ki so bogato posejani po kozjanskih gričih in dolinah.
Številna so tudi kamnita znamenja, ki so nastajala od 16. do konca 19. stoletja in naj bi pot kazala romarjem in popotnikom. Območje Kozjanskega parka se ponaša kar z osemnajstimi. Nekateri kamniti stebri se zaključujejo s figuralnimi upodobitvami, med njimi prevladuje lik žalostnega Kristusa. Znamenja so delo neznanih ljudskih umetnikov, izjema je le znamenje v Lesičnem, ki po kakovosti daleč prekaša vsa ostala in kaže na roke izučenega mojstra. Ljudje so znamenja poimenovali križ, večinoma so jim dodali še ime nekdanjega lastnika, veliko so jih povezali s kugo, čeprav v glavnem niso nastali kot opomniki na to hudo bolezen.