BIOTSKA PESTROST
ORHIDEJE – KUKAVIČEVKE
Orhideje so najbolj številčna rastlinska družina. V Sloveniji po podatkih slikovnega priročnika ‘Orhideje Slovenije’ (Branko Dolinar, 2015) uspeva 79 vrst in podvrst. Glede na kraj uspevanja poznamo travniške in gozdne, pa vrste suhih tal in vrste močvirij. Nekatere so le visokogorsko razširjene. Na Kozjanskem smo do sedaj po lastnih podatkih našli štirideset vrst in podvrst kukavičevk. Največ jih najdemo na osončenih suhih hribovskih travnikih ter južnih gozdnih pobočjih.
Predvsem travniške vrste so v zadnjih desetletjih pod hudim pritiskom intenzifikacije rabe travniških površin in so zato njihove populacije v največjem upadanju. Tudi vse bolj popularno fotografiranje lahko povsem uniči manjše populacije. Vse orhideje so v Sloveniji uvrščene med zavarovane vrste. Habitat suhih, z orhidejami bogatih travnikov dodatno varuje tudi Habitatna direktiva, na podlagi katere so travniki na Vetrniku, Oslici in Bohorju uvrščeni v ekološko mrežo Natura 2000.
Največ cvetočih orhidej je mogoče opazovati med koncem aprila in koncem junija. V gozdovih sezona cvetenja traja še ves julij (rod močvirnic).
NAVADNA KUKAVICA (Anacamptis morio)
Ena najbolj pogosto opaženih vrst aprila in maja cveti na suhih, negnojenih in redno košenih travnikih. Z vijoličasto barvo cvetov in številčnostjo daje pomladnim travnikom značilno podobo.
BEZGOVA PRSTASTA KUKAVICA (Dactylorhiza sambucina)
Ob koncu aprila zacveti v dveh barvnih različicah (rumeni in vijoličasti) na negnojenih suhih travnikih. Ime je dobila po vonju, ki spominja na vonj bezga.
ČEBELJELIKO MAČJE UHO (Ophrys apifera)
V juniju cvetoča vrsta uspeva na suhih negnojenih travnikih in gozdnih robovih. Običajno le z nekaj primerki. Cvet po obliki, barvnem vzorcu (v UV spektru, ki ga zaznavajo čebele) ter vonju posnema čebeljo samico, ki vabi samca. Ko v bližini leteči troti zaznajo njegov vonj, mu sledijo vse do cveta. Poskušajo se pariti, a pri tem le »poberejo« cvetni prah, ki ga nato oddajo na naslednji lažni samici.
NAVADNI KUKOVIČNIK (Gymnadenia conopsea)
Vitka in postavna vrsta orhideje cveti na suhih travnikih s karbonatno podlago od konca maja vse tja do julija. Dolgo, valjasto socvetje nežnega rožnatega odtenka značilno diši.
JADRANSKA SMRDLJIVA KUKAVICA (Himantoglossum adriaticum))
Toploljubna in visokorasla orhideja uspeva na robovih travnikov, prenese tudi polsenco. Prvi listi poženejo že v jeseni. Drobni cvetovi z izredno dolgo medeno ustno oddajajo vonj po kozah oziroma urinu. Pomaga jim privabiti opraševalce – mnoge vrste samotarskih čebel in čmrljev. Je tudi kvalifikacijska vrsta v Natura 2000 območjih.
RJAVA GNEZDOVNICA (Neottia nidus-avis)
Pogosta gozdna vrsta, ki nima klorofila (v celoti v rjavih odtenkih). Cveti maja, suha stebelca pa lahko opazimo vse do naslednje pomladi. Podobna je pojalnikom, ki pa ne spadajo med orhideje. Ime gnezdovnica ima zaradi značilno razraščenih korenin v obliki ptičjega gnezda.
ŠIROKOLISTNA MOČVIRNICA (Epipactis helleborine)
Največja med pretežno gozdno razširjenimi močvirnicami lahko zraste preko pol metra in ima v juliju več deset cvetov. Kljub rodovnemu imenu močvirnica pa uspeva na suhih tleh. Pri nas uspeva kar nekaj zelo podobnih vrst in podvrst.
ZAVITA ŠKRBICA (Spiranthes spiralis)
Kot zadnja cvetoča vrsta med orhidejami zacveti šele v septembru. Na vrhu dobrih 20 cm visokega stebla je okoli stebla spiralasto nameščeno do 30 drobnih belih cvetov. Uspeva na pustih, pozno košenih travnikih.
BOTANIČNE POSEBNOSTI
Na Kozjanskem se zaradi geografskih značilnosti, poleg pričakovanih celinskih vrst, lahko srečamo tudi z vrstami, ki so značilnice alpske, stepske (panonske) in submediteranske cvetane. Marsikatera od teh vrst dosega tu mejo svojega areala. Spoznajmo nekatere izmed njih.
TEMNOŠKRLATNI TELOH (Helleborus atrorubens)
Je vrsta teloha, ki je endemit območja med Kozjanskim, Dolenjsko, Belo krajino ter delom Hrvaške (do Karlovca). S temno vijolično (škrlatno) barvo cvetov nas razveseljuje na gozdnem robu, neredko tudi v gozdu in na pašniku. Kjer v bližini uspeva zeleno cvetoči blagodišeči teloh (H. odorus), prihaja do križanja obeh vrst. Kot vsi telohi, je zavarovan (prepovedano presajanje in nabiranje semen).
BLAGAJEV VOLČIN (Daphne blagayana)
Kraljeva roža, kot mu pravi večina domačinov, je bila skupaj s planiko prva zavarovana rastlinska vrsta na slovenskem ozemlju leta 1898. Kot nova vrsta je bil leta 1837 najden na polhograjski Grmadi in je dobil vrstno ime po tamkajšnjem grofu Blagaju. Nizek, vednozelen polgrmiček je najlepši v aprilu, ko zacveti. Uspeva na strmih in senčnih bukovih sestojih, raztreseno po Kozjanskem.
NAVADNA JARICA (Erantis hyemalis)
Je med prvimi rastlinskimi vrstami, ki cvetijo ob kopnenju snega. Tudi cvetoča prenese dolgotrajno izpostavljenost snežni odeji. Uspeva na gozdnih tleh, tudi na gozdnem robu na Bohorju in v Podsredi. Običajno povsem prekrije podlago, tako, da postanejo gozdna tla povsem zlato rumena. Od leta 2004 je tudi zavarovana vrsta. Semena je možno dobiti v vrtnarijah, saj dobro uspeva na vrtovih in v parkih.
BAVARSKA POPKORESA (Moehringia bavarica)
Kot vse popkorese, je tudi bavarska prebivalka skalnih sten. Blazinasto se razraste okoli skalne razpoke, iz katere izrašča trajna korenina. Sredi aprila se razvijejo snežno beli cvetovi. Poleg nahajališča nad Orešjem uspeva tudi na dolomitnih osamelcih Kopitnika. Ogroža jo predvsem plezanje, saj pri tem pride do fizičnega uničenja rastline.
AVRIKELJ, LEPI JEGLIČ (Primula auricula)
Avrikelj je visokogorska vrsta, eden od simbolov alpske flore. Na kozjanskih hribih ga najdemo na hladnih dolomitnih skalnih stenah severnih pobočij, kjer je preživel od ledenih dob (glacialni relikt). Trdi usnjati listi so vsaj po robovih belo obarvani od apnenca, ki ga rastlina izloča. Cveti običajno v aprilu, čas je pogojen tudi s trajanjem zimskih razmer. Ker je zavarovan, ni dovoljeno trganje ali presajanje v domače skalnjake.
MONTPELLIERSKI NAGELJČEK, KLINČEK (Dianthus monspessulanus)
Med vsemi v kozjanski naravi rastočimi vrstami nageljčkov ima najbolj razkošne cvetove. Na prvi pogled dajejo vtis, da je njihove venčne liste razcefral močan veter. V juliju zacvetijo na suhih osončenih travnatih območjih na Vetrniku, Oslici in Bohorju, pa tudi na skalnatih stenah v soteski Zagaj. Cvetovi so lahko rahlo rožnato obarvani ali pa povsem beli. Z izjemo brkatega (turškega) nageljčka so vse ostale vrste nageljčkov v Sloveniji zavarovane.
BODEČA LOBODIKA (Ruscus aculeatus)
Običajna vrsta grmičaste zarasti (makije) v Mediteranu, pa presenetljivo uspeva v bukovih sestojih na severnem pobočju Orlice. Do 80 cm m visoka zimzelena trajnica je razrasle grmičaste oblike. Navidezni, do 3,5 cm dolgi listi so usnjati in bodeče priostreni. Majceni zelenkastobeli cvetovi poganjajo iz sredine navideznih listov. Iz cvetov se razvije bleščeče rdeča jagoda. Precej pogostejša je širokolistna lobodika, ki ima krajše polegle poganjke. Zaradi pretiranega nabiranja za zimske šopke sta obe vrsti postali redki in posledično tudi zavarovani.
TRAVNOLISTNA PERUNIKA (Iris graminea)
Je naša najmanjša med »divje« rastočimi perunikami. Uspeva na osončenih tleh z malo prsti, običajno na gozdnem robu. V maju razviti cvetovi ostanejo kar neopazni, saj so med daljšimi sabljastimi listi skriti tik nad tlemi. Vse perunike so na območju Slovenije uvrščene med zavarovane rastlinske vrste. Lokacije uspevanja travnolistne perunike ostajajo neogrožene, povsem drugače pa je z lokacijami sibirske perunike. Ta uspeva na močvirnatih travnikih, ki pa so v zadnjih letih povsem izginili (izsušitve). In močvirska perunika je izginila z njimi.
NAVADNI KLOČEK (Staphylea pinnata)
Grmovna vrsta, ki uspeva v senci drevesnih krošenj. V aprilu se razvijejo viseča socvetja, ki privabljajo številne opraševalce. Iz cvetov se razvijejo mehurjasta soplodja. Če jih streseš, nastane zvok kot pri ropotulji.
PANONSKA DETELJA (Trifolium pannonicum)
Postavna vrsta detelje (zraste do 40 cm visoko) z bledorumenimi socvetji uspeva na suhih, ekstenzivno gojenih travnikih in gozdnih robovih. V rdečem seznamu ima status redke vrste. Možnost zamenjave z bolj pogosto rumenkasto belo deteljo.
HLADNIKOV VOLČIČ (Scopolia carniolica f. hladnikiana)
Kranjski volčič je razmeroma pogosta spomladi cvetoča vrsta vlažnih in senčnih gozdnih grap. Le redko pa v sestojih volčiča najdemo rastline s svetlorumenimi cvetovi. V čast najditelju Francu Hladniku (leta 1819, vodja Botaničnega vrta v Ljubljani), se ta forma imenuje po njem.
NAVADNI KOSMATINEC (Pulsatilla nigricans)
S svojimi kimastimi vijoličastimi cvetovi spominja na velikonočnico. Ni naključje, saj gre za vrsti istega rodu. Steblo, razvijajoči se listi in cvetovi so gosto dlakavi, kar je prilagoditev na cvetenje v času pogostih zmrzali, vetra in pomanjkanja vode. Zaradi zmanjševanja primernih ekstenzivno gojenih travnikov, je kot ranljiva vrsta uvrščen v Rdeči seznam.
ALPSKI VIMČEK, LIPICA (Epimedium alpinum)
Gozdno zelišče, pri katerem so trije tripernati listi zeleni celo leto, zgodaj spomladi pa se razvijejo majhni rumeno-rožnati cvetovi. Značilna vrsta bukovih sestojev. Zaradi podobnosti oblike in barve cveta s pokrivalom škofov je pri nas znano ljudsko ime »škofove kapce«, na Hrvaškem pa je kar uradno ime »biskupska kapica«.
PTICE V TRAVNIŠKIH SADOVNJAKIH
Travniški sadovnjaki so zaradi starih dreves, odsotnosti škropljenja ter neintenzivne rabe tal pomemben habitat za mnoge ptičje vrste. Odrasla in stara drevesa nudijo dupla za gnezdenje, ekstenzivna raba pa omogoča prisotnost številnih žuželk, pomembnega vira hrane mnogih ptičjih vrst.
VIJEGLAVKA (Jynx torquila)
Je naša najmanjša vrsta žolne, hkrati tudi edina, ki se seli. Za uspešno gnezdenje potrebuje primerna drevesa z dupli ter mravljišča. V obstoječih duplih (uporabi tudi gnezdilnice), ki so le na starejših in debelejših sadnih drevesih, vzreja zarod, ki ga hrani pretežno z mravljami. Je ena redkih ptičjih vrst, kjer pojeta tako samec kot samica.
POGORELČEK (Phoenicurus phoenicurus)
Aprila se iz toplih krajev Afrike vrača eden najlepših ptičev pri nas. Gnezdi v duplih, a tudi v primernih gnezdilnicah. Zaradi izginjanja visokodebelnih ekstenzivnih sadovnjakov, uporabe fitofarmacevtskih sredstev na sadnem drevju (zastrupljanje žuželk, ki so njegova hrana) in degradiranega afriškega okolja, kjer prezimuje, je postal močno ogrožena vrsta. V mnogih predelih Slovenije je pogorelček v zadnji desetletjih lokalno izumrl.
VELIKI SKOVIK (Otus scops)
Ta vrsta sove (večini bolj znana kot ‘čuk’) je toploljubna in zato večji del evropske populacije živi v Sredozemlju. Je selivka, v maju se vrne na podeželje – v travniške sadovnjake in vrtove, izogiba se sklenjenih gozdov. Gnezdo si uredi v drevesnem duplu, v primerni luknji v zidu, pa tudi v gnezdilnicah. Za prehrano uporablja večje žuželke, kot so kobilice, hrošči, vešče, deževniki, in male vretenčarje, kot so miši, žabe, majhne ptice in kuščarji. Ogroža ga pomanjkanje ustreznih gnezdišč in degradacija okolja.
LIŠČEK (Carduelis carduelis)
Je ptica stalnica, ki, poleg sadovnjakov, poseljuje odprte, z drevjem in grmovjem obrasle terene, parke in vrtove. Gnezdo si uredi na koncu vej listavcev, vsaj dva metra nad tlemi. Hrani se z žuželkami, semeni osatov, travinja in kulturnih rastlin, drobnimi drevesnimi semeni in brsti. Na krmilnici pozimi išče sončnice in proso.
RJAVI SRAKOPER (Lanius collurio)
Kot ostali srakoperji, je mesojed, na kar kaže tudi njegov močan kljun z zakrivljeno konico. Prehranjuje se v glavnem z večjimi žuželkami, pa tudi vretenčarji (manjše ptice, plazilci in glodavci). Je ptica kulturne krajine – tam, kjer se izmenjujejo travniki, obdelane površine in nizko grmičevje. V trnastem grmovju (npr. glogu ali šipku) si iz vejic in koreninic splete gnezdo. Zanj navajajo, da si na trnje nabode ulovljen plen, vendar takšno vedenje ni prav pogosto. V večjem delu Evrope je vrsta, ki zelo populacijsko nazaduje, zato ga skušamo varovati tudi v območjih Natura 2000. Je selivec, jeseni se seli v Afriko, vrne pa se običajno maja, ko ima dovolj hrane.
ZELENA ŽOLNA (Picus viridis)
Celo leto prisotna vrsta, v zimskem času se razmeram primerno tudi klati. Po videzu jo lahko zamenjamo z bolj redko sivo žolno (pivko). Pogosto jo opazimo na travnatih tleh, kjer išče mravljišča (hrani se z mravljami in njihovimi ličinkami). Gnezdilno duplo si sama izteše v primerno debelo deblo.
SMRDOKAVRA (Upupa epops)
Ena najbolj nenavadnih ptičjih vrst pri nas z značilno perjanico na glavi. V letu spominja na metulja. Hrano z dolgim koničastim kljunom išče na tleh (večje žuželke, ličinke, deževniki). Poseljuje suho odprto krajino. Gnezdi v luknjah v stenah, stavbah ali duplih starih dreves. Oglaša se s ponavljajočim »up-up, up-up«. V mnogih jezikih je dobila ime kar po oglašanju (angleško ‘Hoopoe’, poljsko ‘dudek’, hrvaško ‘pupavac’), pri nas pa po smrdečem izločku, s katerim se mladiči branijo pred plenilci.
BRINOVKA (Turdus pillaris)
Sorodnica kosa, ki se v Sloveniji zadržuje pretežno le v zimskem času. V tem času se hrani s plodovi gloga, jerebike, črnega trna in jablan. Družabna, zato jo opažamo v glasnih jatah. V preteklosti so jo zato tudi lovili. O tem je pisal Srečko Kosovel v pesmi Brinovka (‘V jesenski tihi čas prileti brinovka na kras …’).
RUMENI STRNAD (Emberiza citrinella)
Vrsta odprte kulturne krajine z mejicami, posameznimi drevesi. Na tleh išče hrano in tu tudi gnezdi. Zaradi intenzifikacije kmetijstva je vse redkejši. Del njegovega napeva je uporabil skladatelj Ludwig van Beethoven za uvodne takte slavne 5. simfonije.
CARAR (Turdus viscivorus)
Sorodnik kosa, ki se pri nas zadržuje skozi celo leto. V zimskem času ga velikokrat opazimo na drevesih z grmički bele omele. Njeni beli plodovi so zanj pomemben del prehrane. Sam pa pripomore k razširjanju vrste na druga drevesa.
PTICE V GOZDU
Obsežni gozdni sestoji so pogoj za preživetje večjega števila gozdnih ptičjih vrst. Nekatere so splošno razširjene (ščinkavec), druge potrebujejo točno določen tip gozda (rumenoglavi kraljiček). Mnoge med njimi so selivke, preko zime ostanejo vrste, ki so pretežno semenojede.
ŠČINKAVEC (Fringilla coelebs)
Je ena najbolj pogostih vrst v gozdovih na Kozjanskem. Okroglo, dobro narejeno gnezdo si uredi iz mahu, lišajev in bilk. Gnezdo postavi v rogovilo blizu debla. Njegova prehrana so različne žuželke, žir, drobna drevesna semena in jagodičje. Pozimi rad obišče krmilnice s semeni, vendar jih išče le na tleh pod njo.
PLAVČEK (Cyanistes caeruleus)
Je majhna in živahna vrsta sinice, ki skozi celo leto poseljuje predvsem nižinske predele. Zelo rad obiskuje ptičje krmilnice. Za gnezdenje v gozdovih, parkih in sadovnjakih uporablja drevesna dupla, zidne luknje in tudi gnezdilnice. Plavček ima med pticami pevkami številčno največja legla. V njegovem leglu nemalokrat najdemo petnajst jajc.
LESNA SOVA (Strix aluco)
Je naša najbolj številčna in poznana sova. Domneva se, da ima najboljši nočni vid med vsemi pticami. Nimajo gibljivih oči, zato pa lahko obrnejo glavo za 270°. Pojavlja se v dveh barvnih različicah – v svetlosivi (samci) in rdečerjavi (samice). Poseljuje listnate in mešane gozdove, gozdne robove in tudi naselja. V nočnem času lovi miši, voluharje, rovke, polhe, žabe, male ptice pevke, večje žuželke in deževnike. Številu mladičev prilagodijo številčnosti plena.
SREDNJI DETEL (Dendrocopos medius)
Prebiva predvsem v hrastovih sestojih. Gnezdi v starih in odmirajočih drevesih – nima tako močnega kljuna kot ostale vrste detlov in lahko izteše duplo le v trhel les. Hrani se z žuželkami, pozimi mu teknejo tudi semena. Zaradi pomanjkanja ustreznega gnezdilnega habitata, je postal zelo redek in kot vrsta ogrožen v evropskem merilu. Je ena od t. i. Natura 2000 vrst (kvalifikacijska vrsta Natura 2000 območja SPA Dobrava – Jovsi).
BELOVRATI MUHAR (Ficedula albicollis)
Je selivec, saj prezimuje v Afriki. V naše gozdove se vrne v drugi polovici aprila. Značilno je njegovo vedenje – s preže visoko nad tlemi poleti v zrak za letečo žuželko in se nato vrne na izhodišče. Najdemo ga lahko v svetlih listnatih gozdovih s starim drevjem, v sadovnjakih in logih. Ogroža ga pomanjkanje primernih naravnih gnezdišč, zato mu lahko pomagamo tudi z namestitvijo gnezdilnic. Varovana znotraj mreže Natura 2000.
ČRNA ŽOLNA (Dryocopus martius)
Naša največja vrsta žolne. Samca prepoznamo po rdečem obarvanju na glavi. Edina vrsta, ki lahko duplo izteše tudi še v živo drevo. Prehranjuje se z drevesnimi mravljami, ki jih najde v suhem lesu. Pri tem naredi velike luknje v deblih. Njena velika dupla koristijo še mnoge druge vrste (polh, čebele, sršeni, kuna). Tudi vrsta, ki jo ohranjamo preko območij Natura 2000.
CIKOVT (Turdus philomelos)
Sorodnik kosa, zelo podoben cararju, ki pa se v jeseni odseli. Znan po svojem raznolikem in dolgotrajnem petju – zato mu pravijo tudi ‘deveterovižnik’. Priljubljena hrana so polži s hišicami, ki jih razbija na večjem kamnu ali štoru. Ta mesta prepoznamo po številnih koščkih polžjih lupin.
PINOŽA (Fringilla montifringilla)
Bližji sorodnik ščinkavca, ki pri nas prezimuje. V letih dobrega obroda žira in pomanjkanju snega (ta bi prekril žir na tleh) pri nas lahko prezimuje več milijonov pinož. Ker se vsak večer vračajo prenočevat na isto lokacijo, postanejo te lokacije prave turistične atrakcije.
BRGLEZ (Sitta europaea)
Celo leto prisotna vrsta v gozdovih, parkih, sadovnjakih in naseljih. Pozimi rad obiskuje krmilnice s semeni. Neutrudno jih odnaša ter shranjuje v razpokano lubje starih dreves. Je edina ptičja vrsta pri nas, ki lahko pleza po deblu navzdol (druge vrste le ritensko). Če najde primerno gnezdilno duplo s prevelikim vhodom, ga zmanjša z oblogo iz blata.
GRIVAR (Columba palumbus)
Največja evropska vrsta goloba je bila do nedavnega striktno gozdna vrsta. Zadnja leta gnezdi tudi v naseljih z veliko dreves in zelenih površin. Prepoznamo ga po belih lisah na vratu in beli črti na perutih (opazno med letom). Jeseni odleti v toplejše kraje.</
DIVJA GRLICA (Streptopelia turtur)
Turški grlici podobna, a nekoliko manjša in bolj pisana vrsta. Gozdna vrsta, ki priletava na razgaljena tla v iskanju hrane (semena, poganjki poljskega plevela). Zimo preživi v afriških savanah. Velik upad številčnosti je povezan s sodobnim kmetijstvom in velikim odstrelom med selitvijo.
DLESK (Coccothraustes coccothraustes)
Vrsta ščinkavca z najmočnejšim kljunom. Z njim lahko tre tudi koščice semena češnje, semena javorjev ali sončnice na krmilnicah. Celoletna vrsta pri nas. V primeru snežnih zim ali manjšega obroda gozdnega drevja v zimskem času množično priletava v naselja (krmilnice). Gnezdi v spletenih gnezdih v drevesnih krošnjah.
KALIN (Pyrrhula pyrrhula)
Sorodnik ščinkavca in dleska. Celoletna gozdna vrsta, pri kateri se samec (rdečeoranžno oprsje) in samica (bledo peščeno obarvano oprsje) zelo razlikujeta v videzu. Glavna prehrana so semena in v zimsko pomladnem času popki na vejah dreves. Zato lahko ob pomanjkanju semen naredi opazno škodo na sadnem drevju. Ob zimskem pomanjkanju rad obišče tudi krmilnice s semeni.
MENIŠČEK (Periparus ater)
Naša najmanjša vrsta sinice, ki je ime dobila po beli lisi na zatilju sicer črno obarvane glave (kot pri srednjeveških menihih). Večino časa se zadržuje na iglavcih, kjer med iglicami spretno išče majhne žuželke in njihove ličinke ter pajke. V zimskem času se deloma hrani tudi s semeni (obišče krmilnice). V varnem zavetju krošenj njegovo prisotnost izdaja glasno oglašanje: »če-pi, če-pi«. Gnezdi tudi v opuščenih mišjih luknjah.
RUMENOGLAVI KRALJIČEK (Regulus regulus)
Najmanjša evropska ptica pevka pretežno živi v iglastih gozdovih. Stalnica, ki se v zimskem času v iskanju hrane tudi klati. Ime po rumeni lisi na vrhu glave. Gnezdo splete v gostem zavetju vej iglavcev. Med iglicami in storži s pomočjo tankega kljuna išče manjše žuželke in pajke.
ČEBELAR – GNEZDIŠČE NA BIZELJSKEM
Od osemdesetih let prejšnjega stoletja v peskokopu v naselju Župjek pri Bizeljskem gnezdi kolonija čebelarjev (Merops apiaster). Število gnezdečih parov je različno, običajno med deset in dvajset, v nekaterih letih celo do petdeset.
Čebelar se iz prezimovanja vrne konec aprila. Gnezdo si uredi v skoraj meter globokem rovu, ki ga izkoplje v vertikalni peščeni steni. Prvotno je našel primerne stene na erodiranih strugah nižinskih vodotokov. Ker pa na teh vodotokih ljudje s kamnitimi ali betonskimi brežinami onemogočamo erozijo, je čebelar našel podobne stene v peskokopih in celo terasah vinogradov. Je odličen letalec, saj v letu lovi večje žuželke – kačje pastirje, hrošče, metulje, čmrlje in čebele. Najlepše jih je opazovati v juniju in juliju, ko je vzreja zaroda pri koncu in pogosto priletavajo s hrano v kljunih do vhodov v rove, kjer jih že čakajo vedno lačni mladiči.
Za opazovanje je urejena opazovalnica (z informativnimi tablami), saj je prihod človeka pod gnezdilno steno moteč in ptice prenehajo s hranjenjem mladičev. Za fotografiranje čebelarjev je urejena opazovalnica pod gnezdilno steno. Da pri tem ne bi prihajalo do nedopustnih motenj aktivnosti čebelarjev, je za njeno uporabo potrebna najava in dosledno upoštevanje navodil. Čebelar je zaradi pomanjkanja primernih vertikalnih sten za gnezdenje ter pomanjkanja večjih žuželk (posledica uporabe insekticidov v kmetijstvu) ogrožena vrsta in posledično zavarovana. Tudi kot kvalifikacijska vrsta Natura 2000.
METULJI
V Sloveniji živi več kot 3.600 vrst metuljev (180 je dnevnih vrst), od tega smo jih na območju Kozjanskega opazili že več kot 1.100. Zaradi geografskih značilnosti območja je tu mogoče najti tako splošno razširjene vrste kot tudi vrste, ki so sicer značilne za topli Mediteran ali hladnejše Alpe. Zaradi dokaj velike ohranjenosti naravnega okolja, travniških sadovnjakov in travnikov tu najdemo tudi več sicer že redkih vrst. Vsako leto izvedemo javna opazovanja nočnih metuljev, tudi v okviru Evropskih noči opazovanja nočnih metuljev. Spoznavate jih lahko med vodenimi ogledi suhih travnikov ali v obliki slikovno podprtega predavanja.
DNEVNI PAVLINČEK (Inachis io)
Med počivanjem zloži krila in s pomočjo temnega obarvanja spodnje strani poskuša ostati neopazen. Ob približevanju plenilca hitro razpre krila in pri tem razkrije vzorec v obliki velikih oči na zgornji strani. Tako praviloma preslepi plenilca, ki dobi vtis, da je pred njim velika žival. Kot odrasel metulj otrpel prezimi po raznih lopah, kleteh in podstrešjih. Leta ob bregovih rek poraslih z gozdom, po vlažnih travnikih in pašnikih in na območjih s stalnim človekovim vplivom, kjer velika kopriva (hranilna rastlina gosenic) pogosto tvori goste sestoje. Gosenice živijo po več deset skupaj. Odrasli se hranijo z drevesnimi sokovi in medičino.
LASTOVIČAR (Papilio machaon)
Živi v večjem delu Evrope in Azije ter v Severni Ameriki. Na zadnjem delu kril ima kratek repek – od tod ime. Je največji slovenski dnevni metulj, tudi hiter letalec. Njegova gosenica je živo zelene barve s kontrastnimi črnimi in oranžnimi lisami. S svarilno barvo opozarja morebitne plenilce na neprijetne izločke obrambnih žlez za glavo.
PETELINČEK (Zerynthia polyxena)
Petelinček je srednje velik metulj iz družine lastovičarjev. Ime je dobil po vzorcu na drugem paru kril, ki spominja na petelinovo rožo na vrhu glave. Njegove gosenice se hranijo z različnimi vrstami podrašcev (Aristolochia). Odrasli se zadržujejo v svetlih listnatih gozdovih in ob gozdnih obronkih v eni generaciji od aprila do junija. Zaradi ogroženosti je zavarovan, tudi v evropskem merilu (vrsta, za katero moramo imeti določena ohranitvena območja Natura 2000).
MALI NOČNI PAVLINČEK (Saturnia pavonia)
Velik nočni metulj z razponom kril do 7 cm (samci) in 9,5 cm (samice). Leta od konca marca do junija. Samci letajo tudi podnevi. Samci imajo velike razvejane tipalke, s katerimi zaznajo samico (te oddajajo feromon) tudi na več kilometrov. Najprej črne (kasneje zelene) gosenice se hranijo z listi več vrst listavcev in zeli (črni trn, robide, borovničevje …).
JAMAMAJ, JAPONSKA SVILOPREJKA (Antheraea yamamai)
Izvorno je iz Japonske. Podjetnik Jan Mach je leta 1866 v vasi Veliki Slatnik pod Gorjanci z namenom pridobivanja svile šantung poskusil z rejo njegovih gosenic kar prosto v naravi na hrastih, bukvah in murvah. Vzreja je bila uspešna, ni pa bil pazljiv »v tehnološkem smislu« in je nekaj bub ostalo v naravi. V naslednjem stoletju je vrsta postopoma začela poseljevati okolico, čez desetletja tudi preko državnih mej. Odrasli se ne prehranjuje, na račun zalog iz obdobja gosenice žive 2 do 3 dni. Samice imajo veliko jajčec, zaradi česar težje letijo. Oddajajo feromon (dišavo), ki ga samec zazna z zelo občutljivim čutilom za voh na razvejanih tipalnicah. Tudi samec preleti le okoli 200 metrov.
TRAVNIŠKA VEŠČA (Euchromius ocellea)
Travniška vešča vrste Euchromius ocellea je sicer vrsta subtropske in tropske Afrike, ki pa vsako leto migrira tudi v Evropo. Septembra 2012 je bila dvakrat opazovana v parku, kar je bilo prvo potrjeno opazovanje te vrste v Sloveniji. Prav nenavadno je, da takšne razdalje preleti vrsta, katere krila imajo razpon med 16 in 25 mm.
SVIŠČEV MRAVLJIŠČAR (Phengaris alcon)
Velik modrin, ki ima sivo rjavo spodnjo stran kril, okrašeno z izrazitimi belo obrobljenimi pegami na sredi kril in nizom zabrisanih peg ob zunanjem robu. Jajčeca izlega na navskrižnolistni svišč, ki uspeva na negnojenih hribovskih traviščih. Do prve levitve se gosenice hranijo z zorečimi plodovi svišča, nato se spustijo na tla in začnejo oddajati vonj (feromon). Če so v bližini rdeče travniške mravlje, zaznajo vonj (enak vonju, ki ga oddajajo njihove ličinke v mravljišču), gosenico prenesejo med svoje ličinke in jo tudi hranijo. Gnojenje travnikov, zgodnja košnja (ne ustreza svišču) in spomladansko čiščenje (uničevanje mravljišč) so razlogi, da je vrsta vse redkejša in posledično zavarovana.
ČRTASTI MEDVEDEK (Euplagia quadripunctaria)
Pogosta poletna (julij–avgust) vrsta, ki jo srečujemo na gozdnih jasah, ob gozdnih poteh. Največkrat med hranjenjem ali počivanjem na cvetoči navadni konjski grivi. Čeprav je nočni metulj (neprava sovka), je aktiven tudi v svetlem delu dneva.
CITRONČEK (Gonepteryx rhamni)
Običajno prvi spomladi opažen dnevni metulj, ki pa ga mnogi napačno imenujejo ‘cekinček’. Ob koncu zime opazimo citrončke, ki so prezimili. V juniju pa lahko opazimo že naslednjo generacijo. Samci so živorumene barve, samice pa precej bolj bledo zelenkasto rumene. Gosenice se hranijo z listi krhlike ali kozjih češenj.
KRANJSKI OVNIČ (Zygaena carniolica)
Ovniči so nočni metulji, ki pa so aktivni v svetlem delu dneva, čeprav je tedaj aktivnih veliko več plenilcev. Zaradi vsebnosti ciankaliju podobnih snovi so izredno strupeni. Na strupenost opozarjajo s svojo barvitostjo (svarilna barva). Kranjskega ovniča je v času službovanja v Idriji za znanost opisal slavni J. A. Scopoli. Opazimo jih na osončenih, negnojenih in cvetoče barvitih travnikih. Prav tako strupene gosenice se hranijo na metuljnicah (nokota, turška detelja).
VELERILEC (Macroglossum stellatarum)
Med poletnim zalivanjem rož na okenski polici mnogi opazijo kolibriju podobnega metulja. Med lebdečim letenjem pred cvetovi iz njih z izredno dolgim sesalom srka medičino. Je predstavnik nočnih metuljev iz družine veščev, ki pa leta tudi v svetlem delu dneva. Enak način hranjenja imajo tudi ostali vešci (slakov, borov, kalinov, vinski veščec …).
HROŠČI
Trenutno je opisanih po svetu okoli 350.000 vrst hroščev (Evropa – 8.000, Slovenija – 6.000 vrst), kar je približno štirideset odstotkov vseh opisanih vrst žuželk in četrtina vseh opisanih vrst živali. Prvo delo, ki sistematično obravnava hrošče na Slovenskem, je napisal že Scopoli (‘Entomologia carniolica’, 1763). Slovenska koleopterologija (veda o hroščih) pa je doživela razcvet z opisom drobnovratnika, prvega jamskega hrošča na svetu, ki ga je leta 1831 v Postojnski jami našel Luka Čeč. Med najprepoznavnejšimi hrošči sta gotovo alpski kozliček, ena od prvih zavarovanih vrst v Sloveniji in hkrati med največjimi slovenskimi hrošči, ter rogač, največji evropski hrošč.
ROGAČ (Lucanus cervus)
Je največji evropski hrošč. Odrasle živali dosežejo od 25 do 85 mm dolžine. Ime je dobil po ogromnih čeljustih samcev, ki so videti kot jelenji rogovi (lat. ‘cervus’ = jelen). Uporabljajo jih za ritualizirane borbe za teritorij in samice. V poletnih mesecih so aktivni v mraku – takrat samci z zamolklim brenčanjem letajo naokrog in iščejo samice. Njihov razvoj traja štiri leta. Ličinke vrtajo po trhlem lesu odmrlih ali odmirajočih dreves. Nato se zabubijo v zemlji za tri mesece in na koncu, kot odrasle živali, odletijo. Odrasli se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi, do katerih pridejo tako, da s čeljustmi zarežejo v lubje. Zaradi pretiranega odstranjevanja suhega lesa iz gozdov je postal redek – zato je tudi zavarovan po slovenski in evropski zakonodaji (vrsta Natura 2000).
ALPSKI KOZLIČEK (Rosalia alpina)
Je 15 do 38 mm dolg predstavnik kozličkov. Tipalnice so pri samicah iste dolžine kot preostalo telo, pri samcih precej daljše. Pokrovke so ravne, modrosive barve, z različnimi črnimi lisami, vključno z izrazito liso na oprsju. Tipalnice in noge imajo isto obarvanost kot preostali del telesa. Tako obarvanje služi kot dobro maskirno sredstvo v njegovem bivalnem okolju, to je v bukovih gozdovih do 1.200 m visoko. Večleten razvoj ličink je vezan na suh (mrtev) les bukve. Sušenje hlodovine in bukovih drv preko poletja v gozdu je zanje tragično, saj samice v njih odložijo jajčeca. Zaradi pretiranega odstranjevanja suhega lesa iz gozdov je postal redek – zato je tudi zavarovan po slovenski in evropski zakonodaji (vrsta Natura 2000).
SCOPOLIJEV KOZLIČEK (Cerambyx scopolii)
Imenovan tudi mali hrastov kozliček. Razvoj njegove ličinke je vezan predvsem na hrast, pa tudi na vrbe in kostanj. Odrasle osebke čez dan pogosto najdemo v pomladnem času na cvetočih rastlinah, še posebno na cvetočem črnem bezgu.
ORJAŠKI KREŠIČ (Procerus gigas)
Vlažno gozdno okolje ustreza orjaškemu krešiču. Zlasti ob deževnem in oblačnem vremenu ga lahko opazimo med iskanjem hrane tudi v svetlem delu dneva. Neredko ga lahko opazujemo, ko si sredi poti, ne meneč se za okoliško dogajanje, privošči ostanke povoženega polža. Bolje je, da v velikega, sicer na videz miroljubnega, hrošča ne drezamo preveč. Kakor vsi krešiči ima sposobnost, da v nevarnosti rahlo privzdigne zadek in z neverjetno natančnostjo brizgne vsiljivcu v oko ostudno smrdečo in jedko tekočino. Zavarovana vrsta.
SEDEMPIKČASTA POLONICA, PIKAPOLONICA (Coccinella septempunctata)
Naša najpogostejša vrsta polonic. Tako njihove ličinke kot odrasle plenijo listne uši. V primeru velike namnožitve listnih uši se tudi same odzovejo s hitro namnožitvijo. Verjetno je prav zaradi plenjenja listnih uši postala simbol sreče za mnoge ljudi. V zadnjih letih jih ogroža predvsem konkurenca tujerodnih invazivnih harlekinskih polonic.
GOZDNI GOVNAČ (Anoplotrupes stercorosus)
Med marcem in oktobrom lahko na gozdnih tleh opazimo tega najbolj pogostega govnača pri nas. Za hrano išče živalske iztrebke, gnijoče gobe in mrhovino. V izkopane podzemne rove (pod iztrebki) na iztrebke samica izleže jajčeca, saj se tudi ličinke hranijo na enak način.
VELIKA KRESNICA (Lampyris noctiluca)
V juniju in juliju lahko v nočnem času opazujemo svetlobo, ki jo oddajajo kresnice. Tako leteči samci kot brezkrile samice na tleh. V svetilnih celicah na zadku ob oksidaciji luciferina nastaja svetloba. Vsaka vrsta kresnic ima drugačen vzorec utripanja svetlobe in tudi drugačno valovno dolžino. Čeprav so večini ljudi znane, pa le redki vedo, da so vrste hroščev.
ZLATA MINICA (Cetonia aurata)
Ena od najpogostejših vrst hroščev, ki poseljuje sončne predele od morja do visokogorja. Hranijo se z objedanjem cvetov, sladkega sadja ter lizanjem sokov na poškodovanih vejah in deblih listavcev. Ličinke (ogrci) žive v trhlini starih dreves, humusu in kompostu.
KOSMATA MINICA (Tropinota hirta)
Njihov življenjski prostor so prisojni travniki, jase in gozdni robovi. Množično se pojavijo spomladi, ko jih opazimo med hranjenjem predvsem na cvetovih regrata. Ličinke v zemlji se hranijo z gnijočimi rastlinskimi ostanki.
LEŠNIKAR (Curculio nucum)
Le malo nad pol centimetra dolgi hroščki s prav tako dolgim rilčkom (pri samčkih, samice imajo krajše). Ličinke živijo v lešnikih. Če se močno namnožijo, lahko povzročijo tudi velik upad zrelih lešnikov. Zelo podobni želodar se razvija v želodu, kostanjev semenar pa v plodovih kostanja.
MAJSKI HROŠČ (Melodontha melodontha)
V preteklih desetletjih zelo pogosta vrsta v gozdovih, sadovnjakih in na travnikih. Ličinke (ogrci) živijo v prsti in z obžiranjem korenin lahko povzročijo škodo na rastlinju. Še večjo škodo lahko naredijo divji prašiči, ki razrijejo travnike, na katerih so odkrili veliko ogrcev. Odrasli se spomladi (višek v maju) preko dneva zbirajo na grmovju in drevju, kjer se hranijo z listi. V mraku pa rojijo.
NETOPIRJI
Netopirji so nočno aktivne živali in so edini sesalci, ki so sposobni aktivnega leta. Njihove prednje okončine so preobražene v letalne prhuti. Med podaljšanimi dlančnicami in prstnicami ter telesom in zadnjimi nogami imajo razpeto posebno kožnato opno, ki je prepredena z elastičnimi vlakni in krvnimi kapilarami. Pri nas se netopirji prehranjujejo z žuželkami in drugimi členonožci.
Njihovi iztrebki – gvano – so po svetu znani kot izredno kakovostno gnojilo, saj vsebujejo veliko dušika in fosforja ter delujejo kot nematocidi in fungicidi. Netopirji vidijo izredno dobro. Ponoči lahko brez težav lovijo tudi najmanjše žuželke. Imajo razvite oči in z njimi dobro vidijo, vendar te niso glavno čutilo za vid. Razvit imajo poseben sistem, ki deluje kot sonar. Oddajajo nam neslišne ultrazvočne klice (v območju višjem od 20.000 Hz), katerih odboje od ovir zopet prestrežejo in si zelo natančno ustvarijo sliko preiskovane okolice ali položaja plena – to imenujemo eholokacija. Podkovnjaki na ta način lahko zaznajo celo 0,05 milimetra tanko nit!
Na svetu so doslej odkrili že 1.116 vrst netopirjev, kar predstavlja četrtino vseh vrst sesalcev na svetu. V Evropi živijo le predstavniki malih netopirjev, ki pripadajo vsaj 32 vrstam, v Sloveniji pa je bilo najdenih kar 30 vrst. (Vir: http://www.sdpvn-drustvo.si/netopirji.html)
Običajno so predsodki tisti, zaradi katerih ljudje netopirje še vedno ubijajo ali zastrupljajo. Pogosti razlogi za uničevanje netopirjev v bližini človeških bivališč so tudi strah in umazanija zaradi netopirskega gvana (iztrebkov) ali pa na žalost še vedno čista zloba.
Sprejmite netopirje za svoje sosede, pojedli bodo mnogo žuželk, ki sicer ponoči brenčijo okoli vaše glave ali objedajo vašo zelenjavo na vrtu. Tudi zakonsko je netopirje prepovedano ubijati in vznemirjati. Netopirji so ena bolj najbolj ogroženih živalskih skupin tako v Sloveniji kot tudi v Evropi in na svetu. Pogosto jih ogroža človeška nevednost. Če poznamo življenjske navade netopirjev, jih lahko tudi ustrezno varujemo.
Netopirje najpogosteje ogroža človek s svojim poseganjem v prostor, npr. z uničevanjem netopirskih zatočišč z obnovami stavb, s preprečevanjem dostopa v stavbe z zamreženjem odprtin, z nepravilno postavitvijo rešetk na jamskih vhodih, vznemirjanjem na zatočiščih (npr. jamski turizem), osvetljevanjem preletalnih odprtin na zatočiščih in s splošnim svetlobnim onesnaževanjem, uničevanjem, drobljenjem gozdov ali spremembami v gospodarjenju z gozdovi (odstranjevanje starih dreves z dupli, uničevanje prehranjevalnega prostora), uničevanjem ključnih linearnih elementov v krajini (mejice, žive meje, osamljena drevesa …), pretirano uporabo pesticidov na kmetijskih površinah in z uporabo za sesalce strupenih sredstev za ohranjanje lesa v netopirskih zatočiščih.
MALI PODKOVNJAK (Rhinolophus hipposideros)
Majhen netopir, ki v mirovanju povsem ovit v letalni prhuti značilno visi s stropa. Če imate na podstrešju stavbe netopirje, gre najverjetneje prav za to vrsto. Je sicer počasen, vendar spreten letalec, ki lovi pretežno v gozdovih. Njegove letalne poti pogosto potekajo ob premih elementih v krajini, npr. mejicah in gozdnih robovih, le par metrov nad tlemi. Poleti samice živijo v porodniških kolonijah na toplih podstrešjih, prezimujejo v jamah, rudniških rovih in celo kleteh.
NAVADNI NETOPIR (Myotis myotis)
Eden največjih evropskih netopirjev, ki ga poleti največkrat opazimo na toplih in prostornih podstrešjih. Prezimujejo na drugih lokacijah (jame, kleti, rudniki). Hrbet ima v rjavih odtenkih, trebušno stran v svetlejših smetanovih odtenkih. Plen običajno lovi (pobira s tal) v gozdovih brez podrasti, na njivah ter pokošenih travnikih, pašnikih in sadovnjakih.
DVOŽIVKE
Danes na svetu živi okrog 6.000 vrst dvoživk. Njihovo preučevanje se (skupaj s preučevanjem plazilcev) imenuje herpetologija. Življenjski krog večine dvoživk poteka od vodne ličinke, ki diha s škrgami, do odrasle kopenske živali, ki diha s pljuči. Dvoživke uravnavajo številčnost žuželk, polžev, pajkov in deževnikov – saj se z njimi prehranjujejo. Dvoživke ogrožajo predvsem uničevanje njihovih bivališč (izsuševanje in zasipavanje mokrišč), onesnaževanje voda in uporaba kemičnih snovi (npr. pesticidov), podnebne spremembe ter prekinjanje selitvenih poti s cestami (povozi dvoživk). Nedavno so strokovnjaki v Evropi in po svetu zaznali problem izumiranja dvoživk zaradi virusne bolezni, ki jo povzročajo ranavirusi, in zaradi glivične bolezni, ki se imenuje chytridiomikoza.
Zaradi velike ogroženosti so vse naše dvoživke zavarovane. Prepovedano jih je ubijati, zastrupljati, uničevati njihova bivališča in zadrževati v ujetništvu.
V Kozjanskem parku že od leta 1999 pri ribniku na Trebčah vsako pomlad pomagamo dvoživkam pri njihovi pomladni selitvi na mrestišča. Na obeh straneh ceste postavimo ograjo, ki prepreči njihov prihod na cesto. Vsak dan dvakrat (zjutraj in zvečer) pa jih ročno prenesemo čez cesto. Letno prenesemo več tisoč dvoživk. Med njimi prevladujejo navadne krastače, prenašamo pa tudi sekulje in rosnice (dve vrsti rjavih žab) ter navadnega in planinskega pupka. Vsako leto na akcijo povabimo okoliške šole in zainteresirane posameznike.
NAVADNA KRASTAČA (Bufo bufo)
Poleg zelenih žab najbolj pogosto opažena dvoživka pri nas. Večino leta preživi na kopnem (gozd, grmišča, tudi vrtovi). Počasna, ne skače, v vodi dobro plava. Lovi plen, ki pride mimo nje. Pri tem ni izbirčna, rada pleni tudi neželene invazivne polže – španske lazarje. Zaradi »krastave« kože jo že od nekdaj povezujejo s čarovnicami in vražami.
SEKULJA IN ROSNICA (Rana temporaria, R. dalmatina)
Predstavnici rjavih žab, ki sta si zelo podobni. Večini časa preživita na gozdnih tleh, kjer se zaradi rjavih odtenkov zlahka skrijeta med odpadlim listjem. Zgodaj spomladi se odpravita do večjih mlak, močvirij in drugih stoječih voda, da odložita mreste. Mresti rosnice so odloženi posamič, sekuljini pa v gručah. Vstavljanje rib v vodna telesa s paglavci je zanje pogubno.
PLAVČEK (Rana arvalis)
Zelo redka vrsta rjave žabe v Sloveniji. Na območju Jovsov in Dobrave jih srečujemo vsako pomlad med »žabjo svatbo«. Tedaj, sicer rjavo obarvani samci, postanejo nebeško modri. S tem postanejo bolj dopadljivi samicam, a tudi bolj pazljivi za plenilce (vidra, čaplje). Tudi množično fotografiranje v zadnjem času postaja problematično.
REGA (Hyla arborea)
Kljub njihovi majhnosti je rega najbolj glasna dvoživka. Na nogah, ki so opremljene s priseski, je sposobna plezati po povsem gladki površini. Zelena barva ji pomaga, da se preko dneva uspešno skriva na zelenih listnih površinah.
HRIBSKI URH (Bombina variegata)
V manjših gozdnih mlakah, tudi z vodo napolnjenih kolesnicah na gozdnih poteh, od pomladi do poznega poletja živijo hribski urhi. Ime so dobili po svojem tihem oglašanju (»uu – uu – uu«). Rjavo obarvanje jim pomaga, da so v blatnih lužah neopazni. V primeru, da ga ulovimo, se rad obrne na hrbtno stran ter pokaže svarilno obarvano trebušno stran. V žlezah na svoji koži namreč proizvaja strupene snovi, zaradi katerih bi imel plenilec hude težave.
PLANINSKI PUPEK (Ichthyosaura alpestris)
Ena od treh vrst pupkov v naših krajih. V dolžino meri do enajst cm. Samec in samica se razlikujeta že po obarvanju (predvsem v času pomladnega svatovanja so samci bolj pisani). Imenu navkljub ne živi samo v alpskem svetu, saj ga najdemo tudi v nižinah. Toplejši del leta preživi v senčenih manjših stoječih vodnih telesih, kjer ni rib. Prezimuje na kopnem, skrit pod trhlim lesom, kamni, mahom ali listjem.
NAVADNI MOČERAD (Salamandra salamandra)
Naša najbolj pogosto opažena repata dvoživka. Predvsem ob deževnih dnevih jih opazujemo v gozdnem okolju. Samica ne odloži jajčec, temveč jih zadrži v svojem telesu. V izvire ali gozdne potočke zato odloži šele ličinke (paglavce). Ti že imajo noge, a dihajo s škrgami. Marsikdo jih zamenjuje s pupki. Rumeno-črno obarvanje nas svari, da je strupen (za pse celo smrtno). V Stari Grčiji so verjeli, da se rodi iz ognja – preko dneva se lahko skriva v trhlem lesu in če so tak les uporabili za kurjavo, je zaradi vročine skušal pobegniti.
ŽIVLJENJE V VODAH
Kozjansko in Obsotelje ni poznano po velikih rekah ali jezerih, a pestrost vodnega življenja reke Sotle in njenih pritokov je velika. Tudi majhne luže v kolesnicah gozdnih prometnic niso brez življenja.
POHRA (Barbus balcanicus)
Je do 20 cm dolga riba sivorjave zelenkaste barve, ki biva na dnu večjih potokov in manjših rek. Je podobna podusti, saj ima podstojna usta in dva para brkov. Hrani se s talnimi živalmi in planktonom. Drsti se v maju in juniju, ko je zanjo prepovedan ribolov.
KLEN (Leuciscus cephalus)
Je riba tekočih in stoječih voda, od postrvjega do ploščičevega pasu, ki se giblje v vseh vodnih plasteh. V Sloveniji je zelo pogosta ribja vrsta. Klen uživa hrano živalskega in rastlinskega izvora. Lahko zraste do več kot 50 cm dolžine. Drsti se od aprila do junija, običajno v plitvi vodi s prodnatim dnom. Lepljive ikre samica odlaga med prodnike in na vodne rastline.
ŠČUKA (Esox lucius)
Glava z velikim gobcem je nekoliko podobna račjemu kljunu. Je roparska vrsta, ki poseljuje tako tekoče kot stoječe vode. Mresti se med rastlinjem poplavljenih delov. Je uspešna plenilka rib, pogosto tudi lastnega zaroda. Lov na ščuko je prepovedan od februarja do aprila, prav tako ni dovoljen lov osebkov, ki ne dosežejo dolžine 55 cm.
POTOČNA POSTRV (Salmo trutta)
Naseljuje vse slovenske vodotoke donavskega porečja od velikih rek do najmanjših potokov. Zraste do 50 cm, redki primerki so veliki tudi do 70 cm. Odrasle ribe se hranijo pretežno z nevretenčarji, ribami in žuželkami, ki letajo nad vodo. Drsti se od oktobra do februarja na prodnatih predelih potokov. Zelo ogrožena zaradi križanja s šarenko in uničevanjem strug vodotokov.
VELIKI STUDENČAR (Cordulegaster heros)
Največja evropska vrsta kačjega pastirja je kot ličinka prebivalec gozdnih potokov na prehodu med nižinami in sredogorjem. Ličinke, ki so velike plenilke, živijo na peščenem ali mivkastem dnu, prekritem s tanko plastjo drobnega organskega drobirja. Je zelo podoben povirnemu studenčarju, le da je malo manjši. Odrasle osebke opazimo med junijem in avgustom. Zavarovana vrsta.
MODRI PLOŠČEC (Libellula depressa)
Pogosta vrsta kačjega pastirja. Samice in mladi samci imajo rumenorjav zadek z rumenimi progami ob strani, pri odraslih samcih se zadek obarva sivomodro. Razmnožuje se v stoječih vodah, najraje v manjših plitvih bazenčkih, ustrezajo mu manjši kanali in regulirani potoki. Rad poseda na vrhovih steblik ob vodi, s čimer ima nadzor nad svojim teritorijem in dobro prežo za lov.
BLEDI PEŠČENEC (Onychogomphus forcipatus)
Odrasli med majem in septembrom poseljujejo nezasenčene dele vodotokov. Radi posedajo na osončenih prodnikih in skalah ob vodotoku, kjer so živeli kot ličinke. Samci sedijo z dvignjenim zadkom in razkazujejo svoje kljukaste zadkove priveske, ki pa niso nevarni za ljudi, saj jih uporabljajo samo za »lovljenje« samic.
MODRI BLEŠČAVEC (Calopteryx virgo)
Naš največji enakokrili kačji pastir, ki poseljuje gozdne vodotoke, temnejše (in hladnejše) okolje. Kjer se vodotok razširi ali gozd razredči, ga nadomesti zelo podoben pasasti bleščavec (C. splendens), a se območji njune razširjenosti precej prekrivata. Jajčeca odlaga med vodno rastlinje in korenine obrežnih vodnih dreves v vodo, bogato s kisikom. Leta od maja do septembra.
NAVADNI KOŠČAK (Austropotamobius torrentium)
Značilen prebivalec hitrih in mrzlih potokov in rek, kjer se navadno skriva pod kamni. Lahko pa svetli del dneva preživi tudi v »račinah«, to so rovi, izkopani v mehki brežini. Le redko zraste več kot 10 cm v dolžino. Njegova prisotnost je kazalnik dobre ohranjenosti vodotoka, zato je tudi ena od prednostnih vrst ekološkega omrežja območij Natura 2000. Poleg onesnaževanja voda in nespametnih urejanj strug in brežin ga ogroža tudi vnašanje tujerodnih vrst (konkurenca in prenos račje kuge).
POTOČNI ŠKRŽEK (Unio crassus)
Do 7 cm velika školjka neokrnjenih potokov in rek s peščenim ali prodnatim dnom, kjer živi, zakopana v dnu. Njene ličinke žive kot zajedavci na škrgah rib. Po preobrazbi v majhne školjkice zapustijo gostitelja in se naselijo v podlago vodotoka. Njegova številčnost je v 20. stoletju po celotni Evropi močno upadla, kar je bila posledica onesnaževanja vodotokov, razmejevanja habitata ter upada ribje populacije v vodotokih. Vrsta Nature 2000.
VODOMEC (Alcedo atthis)
Zaradi svojih živo pisanih barv in prehranjevanja z ribami, mu v angleškem jeziku pravijo kraljevi ribič (“kingfisher”). Ribe lovi iz preže na veji, ki sega z brežine nad gladino. Gnezdo si uredi v rovu, ki ga izkoplje v manjši vertikalni steni brežine ali bližnje okolice. Ogroža ga pomanjkanje primernih gnezdilnih sten, kanalizacije vodotokov in upadanje ribjih populacij. Kvalifikacijska vrsta Natura 2000.
SIVA PASTIRICA (Motacilla cinerea)
Gnezdilka gozdnih in gorskih potokov ter manjših rek, odprte krajine se izogiba. V zadnjih letih sledi zgledu sorodne bele pastirice in vse pogosteje gnezdi na stavbah. Prepoznamo jo po značilnem nihanju dolgega repa. Hrani se z žuželkami, ki jih išče na brežinah in vodni gladini. V zimskem času se zaradi zaledenitve gladine umakne bolj na jug.
MLAKARICA (Anas platyrhynchos)
Naša najbolj pogosta vrsta race. Običajno jo ljudje imenujejo kar divja raca. Samci so v pomladnem času zelo barviti (lažje pridobijo samico), samice so v neopaznih rjavih odtenkih, da jih plenilci med valjenjem in skrbjo za mladiče ne opazijo. Je edina vodna vrsta ptice, ki ima pri nas lovno sezono: 1. oktober–15. januar. Opazimo jo ob večjih in manjših vodotokih (tudi hribovskih), kot tudi ob ribnikih (tudi okrasnih).
SIVA ČAPLJA (Ardea cinerea)
Najbolj pogosta vrsta čaplje pri nas je lahko opažena ob tekočih in stoječih vodah kot tudi na poljih. Ob vodi lovi predvsem ribe in dvoživke, na poljih pa male glodavce. Gnezdi v krošnjah dreves, običajno skupinsko.
EVROPSKI BOBER (Castor fiber)
Največji evropski glodavec, ki so ga lovili že mostiščarji na Ljubljanskem barju (Janez Jalen: ‘Bobri). Zaradi neomejenega lova je pri nas, kot tudi v večjem delu Evrope, izumrl pred pribl. 200 leti. Ponovno je bil opažen leta 1998 na pritoku Krke (Radulja), kar je bila posledica naselitve v okolici Zagreba. Danes poseljuje celotno Sotlo in vse nižinske pritoke. V toplejšem delu leta se hrani na traviščih ob vodotoku, tekne mu tudi mlada koruza na bližnjih njivah. V zimskem času se hrani z lubjem tankih (mladih) vej obrežne grmovne in drevesne zarasti, zlasti vrb. Pri tem drevesa najprej podre, »oklesti« vse veje in jih skrajša na pribl. polmetrske palice, da jih lahko nosi. Objedene veje porabi za gradnjo strehe nad bobrišče in tudi jezu. Slednjega gradi le na manjših potokih v času nizkih pretokov. Z objedanjem lesne obrežne zarasti prispeva k pomlajevanju le-te. Vrbe se hitro obrastejo in njihovi koreninski sistemi utrjujejo brežino pred vodno erozijo. Jezovi v sušnih obdobjih zagotavljajo, da je na območju več vode, kar je dobro tako za vodni živelj kot tudi za preprečevanje suše na priobalnih kmetijskih površinah.
VIDRA (Lutra lutra)
Kraljica naših voda. Hitra in spretna lovka na ribe, dvoživke in školjke. Če dostop do ribogojnic ni preprečen, si v njih seveda privošči lahek lov. V preteklosti je zaradi pretiranega lova (označena kot škodljiva vrsta) že skoraj izumrla, po zavarovanju pa se je njena populacija okrepila. Vsaka vidra si lasti določen odsek vodotoka, kamor ne pusti drugih (sicer bi zmanjkalo hrane). Na svojem ozemlju ima na brežinah več brlogov, v katerih preko dneva počiva. Lovi pretežno ponoči. Z bobrom sobiva, saj si nista konkurenta glede hrane. Zavarovana vrsta, tudi kot vrsta Natura 2000.
