GRADOVI
Grajske stavbe so na Kozjanskem in v Obsotelju nastajale od 10. stoletja dalje na naravno zavarovanih krajih z nalogo krepitve obrambne linije ob mejni reki Sotli. V stoletjih, ki so sledila, so nekatere povsem izginile, na druge pa spominjajo le še mogočne razvaline, npr. Kunšperk in Kozje. Skozi stoletja so se ohranili gradovi Pišece, Bizeljsko, Olimje in Podsreda, slednja sta z leti dobila novo namembnost, vsi pa so zasidrani v spominu prebivalcev Kozjanskega in živijo še naprej tudi v legendah in zgodbah.
Grad Podsreda
Grad Podsreda se nahaja v osrčju Kozjanskega parka nad istoimenskim trgom Podsreda na nadmorski višini 475 m.
Hörberg ali Herberch, kot se je nekoč imenoval, sodi med najpomembnejše objekte romanske arhitekture na Slovenskem, saj je njegovo srednjeveško jedro skozi stoletja ostalo skoraj neokrnjeno.
Lastnica ozemlja, na katerem stoji danes grad Podsreda, je bila naša prva svetnica Sv. Ema. Začetki »najbolj grajskega med gradovi na Slovenskem« segajo v 12. stoletje. Čez stoletja so se na gradu menjali različni lastniki: krški škofje, Celjski grofje, družina Tattenbach, družina Lazarini in zadnji lastniki gradu – družina Windischgrätz. Danes je lastnica gradu Občina Kozje, upravljavec pa že od leta 1983 Kozjanski park.
Grad Podsreda je eden redkih kulturnih spomenikov romanske dobe na Slovenskem, ki je iz stanja propadanja v zadnjih štiridesetih letih postal pomemben nosilec kulturne, promocijsko-izobraževalne, družabne in turistične ponudbe Kozjanskega parka, saj z bogatim programom živi polno in bogato življenje.
Za obiskovalce gradu je na voljo ogled z avdio vodiči ali različnimi vodstvi (turistična, strokovna ali individualna vodenja).
Družine se lahko preizkusijo v družinski pustolovščini Lov na zaklad na gradu Podsreda, vsem pa sta na voljo Grajska kavarna in trgovina z lokalnimi izdelki s Središčem za obiskovalce Kozjanskega parka.
Na gradu je mogoče tudi prenočiti v štirizvezdičnih namestitvah – Sobah in apartmajih gradu Podsreda – ter jutro začeti z grajskim zajtrkom iz lokalnih dobrot.
Do gradu se lahko s srednjeveškega trga Podsreda odpravite tudi peš po 2,5 km dolgi, interaktivni Grajski poti Podsreda.
Grad Pišece
Ogromno posavsko ozemlje, kamor spada tudi območje Pišec, je sodilo k posavskim posestim salzburškega nadškofa. To ozemlje so nenehno ogrožali Madžari, zato je dal salzburški nadškof pozidati več gradov, med njimi tudi grad Pišece. Sam grad se v virih omenja šele od leta 1268, kot lastniki so omenjeni salzburški ministeriali, pišečki vitezi, ki so grad oskrbovali do leta 1353. Po njihovem izumrtju so na gradu več kot dvesto let gospodovali nadškofovi oskrbniki. Leta 1595 je gospoščino Pišece kupil v pravno in dedno last Innocenc Moscon. V lasti rodbine Moscon je ostala gospoščina do leta 1938, ko je celotno posestvo šlo na dražbo in je grad prešel v državno last, gozdove pa so prodali zasebnim lastnikom.
Iz začetkov gradu se je ohranil mogočni romanski stolp, iz istega časa je tudi grajska kapela. Vse ostale grajske sestavine so mlajše, iz časa renesanse, s prezidavami leta 1867 pa je grad dobil današnjo neoromansko podobo.
Rodbina Moscon, ki je grad posedovala skoraj 350 let, je bila zelo pomembna in vplivna tudi za kraj, njen vpliv je segal celo izven krajevnih meja. Njihovo življenje namreč ni potekalo samo za grajskimi zidovi, ampak so imeli izjemno lepo urejeno okolico z vrtom in ribnikom, kjer še danes rastejo eksotična drevesa – sekvoje, platane, ginko, cigarar, gledičija …
Grad Pišece je v zadnjih letih doživel temeljito prenovo, ki jo je vodilo Ministrstvo za kulturo.
Grad Bizeljsko
Bizeljsko, ki je sodilo k dedni zemljiški posesti Eme Krške (Breže-Selške), je po njeni smrti prešlo v posest novoustanovljene krške škofije.
Bizeljsko se kot gospoščina krške škofije omenja že leta 1251. Takrat je na tem območju že stal manjši dvor, po katerem se leta 1278 v darilni listini kot priča omenja vitez Eberhard Bizeljski – von Visel. Grad so pozidali pozneje, v 15. stoletju, bil je v posesti krške škofije, upravljali pa so ga bizeljski vitezi. Leta 1532 je krški škof gospoščino oddal v najem Hansu Tattenbachu, njegovi dediči pa so jo leta 1608 pridobili v dedno last. Pozneje so bili lastniki gradu razne rodbine, leta 1858 pa je gospoščino kupila rodbina Windischgrätz. Med obema vojnama je bil lastnik gradu grof Hugo a S. Croce, med II. svetovno vojno pa sta ga imela v lasti baronica Kristina in njen mož Nikolaj pl. Maasburg. Po II. svetovni vojni je grad prešel v državno last.
Grad kaže tipične renesančne poteze, saj se je čez stoletja spreminjal, vsako obdobje pa je dodalo nekaj novega, vendar se je v temeljnih potezah ohranil takšen, kot ga poznamo z njegovih najstarejših upodobitev.
Najbolj nepoškodovana je osrednja grajska stavba s štirimi trakti, ki oklepajo notranje dvorišče in je v temeljnih sestavinah srednjeveška. To jedro so v renesansi okrepili z dvema obrambnima stolpoma, leta 1623 pa zraven vhoda v grad prizidali kapelo sv. Hieronima.
Grad Kunšperk
Kunšperk leži na ozemlju, ki ga je posedovala Ema Krška (Breže-Selška). Leta 1042 ga je predala ženskemu benediktinskemu samostanu v Krki na Koroškem, nato pa je leta 1071 prešel v posest krške škofije.
Prvotni kunšperški grad je tedaj že stal na tem območju, zgrajen pa je bil predvsem v obrambne namene. Z lego tik nad Sotlo je obvladoval hrvaško Zagorje kot nasprotni par hrvaškemu Cesargradu. V virih se omenja šele v 12. stoletju, ko ga je dal krški škof Henrik porušiti zaradi spora z Otonom Herneškim glede prilaščanja krških posesti. Ko sta se Henrik in Oton pomirila, so grad znova pozidali. Kot posestniki gradu se v naslednjih letih omenjajo kunšperški vitezi. Moč kunšperških vitezov je po letu 1300 upadala, njihova posest se je začela drobiti. Kot lastniki gradu se nato omenjajo Celjski grofi, po njihovem padcu Habsburžani, v 16. stoletju rodbina Tattenbach, ki je posedovala obe gospoščini, Bizeljsko in Kunšperk. Sedež kunšperške gospoščine so prenesli na Bizeljsko in jo od tam upravljali. Zadnji se kot lastniki omenjajo Windischgrätzi.
Kunšperški grad je danes v razvalinah. Od nekdaj številnih različnih objektov se je ohranil mogočni romanski bergfrid – obrambni stolp, del obzidja ter grajska kapela.
Grad Podčetrtek
Sodi med najstarejše gradove na območju Kozjanskega, o čemer priča tudi njegovo ime – Landsberg – in pomeni deželni grad; grad, ki nadzoruje pokrajino, saj stoji na mestu, ki omogoča širok razgled nad Obsoteljem in mejo z ogrskim kraljestvom. Nastal je verjetno po letu 1100. Stoji na območju nekdanjih Eminih posesti, pozidali so ga krški škofje, upravljali pa podčetrtški vitezi. Leta 1527 je oskrbnik gradu postal Hans Tattenbach, njegovi nasledniki pa so ga od krške škofije dobili v trajno dedno last šele leta 1612.
Leta 1671 so v Gradcu obglavili družinskega poglavarja rodbine Tattenbach, Ivana Erazma, ker je bil obtožen sodelovanja v zrinjsko-frankopanski zaroti proti Habsburžanom.
Celotno premoženje rodbine je zasegla država, ki je leta 1682 grad prodala grofu Ignacu Mariji Attemsu, ti pa so ga imeli v lasti vse do konca II. svetovne vojne. Po vojni je grad služil raznim namenom, nekdanja bogata notranja oprema se je porazgubila, nazadnje so bila v njem celo stanovanja.
Sedaj je v lasti Občine Podčetrtek, ki ga je že delno obnovila.
Gradovi Posavja
Gradovi sooblikujejo našo kulturno krajino in našo identiteto. Še posebej v Sloveniji, kjer se ponašamo s številnimi odlično ohranjenimi in obnovljenimi gradovi, ter z gradovi, ki nas ves čas opominjajo, da je treba narediti še več.
Gradovi Posavja so povezani od leta 2014. Vključujejo upravljavce šestih gradov v Posavju, ki so se pridružili k neformalnemu združenju, in sicer: Galerija Božidar Jakac Kostanjevica na Krki, ki upravlja nekdanji samostan v Kostanjevici na Krki, Kozjanski park Podsreda, ki upravlja Grad Podsreda, Kulturni dom Krško, enota Grad Rajhenburg, ki upravlja grad Rajhenburg, KŠTM Sevnica, ki upravlja grad Sevnica, Posavski muzej Brežice, ki upravlja grad Brežice in Terme Čatež, ki so lastnice gradu Mokrice.
Prav posebni za Posavske gradove sta bili leti 2020 in 2021. V času, ki je bil izziv za vse, je naše povezovanje nosilo naziv Jakob 2020 in naziv ambasador inovativnosti v turizmu za področje vsebin v gradovih in dvorcih. Leta 2021 pa je bil uspešno zaključen in predan javnosti projekt E-gradovi Posavja, kjer lahko v eni »grajski sobani« v Termah Čatež spoznate sedem gradov. Projekt digitalizacije je vodila Regionalna razvojna agencija Posavje s podporo posavskih občin. Gradovom Brežice, Kostanjevica na Krki, Mokrice, Podsreda, Rajhenburg in Sevnica so dodane še vedno zanimive ruševine gradov Kunšperk in Svibno, ki so prav s projektom virtualno zaživele. Brošura – vodnik uporabniku omogoča pridobivanje osnovnih informacij, ob tem pa predvsem vabi k raziskovanju in uživanju.
