SUHA TRAVIŠČA

Najvišji, predalpski predeli Kozjanskega parka – Vetrnik, Oslica, Bohor, dosegajo nadmorsko višino med 600 in 1000 metri. Tu uspevajo hribovski suhi travniki z izredno biotsko pestrostjo. Nastali so s sonaravnim kmetovanjem, tradicionalno rabo (prevladuje enkratna košnja in jesenska paša) in so prava zakladnica žive narave, ki svojo podobo med sezono tedensko spreminjajo. Dodatno k pestrosti pripomorejo posamezna drevesa ali grmišča in mejice.

Suha travišča uvrščamo v habitatne tipe naravnih in sekundarnih suhih travišč. Iz Priloge I evropske Direktive o habitatih na našem območju prevladujeta dva Natura 2000 habitatna tipa 6210 (*) – Polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (Festuco-Brometalia) (*pomembna rastišča kukavičevk) in 6510 – Nižinski ekstenzivno gojeni travniki (Alopecurus pratensis, Sanguisorba officinalis). Na travnikih tako izstopajo različne vrste kukavičevk (navadna kukavica, prstaste kukavice, navadni kukovičnik, zeleni volčji jezik, navadna oblasta kukavica, piramidasti pilovec …), glive vlažnice in metulji. Kar 17 najdenih vrst gliv vlažnic ob enem obisku travnika na Vetrniku govori v korist naravovarstvenemu pomenu državnega nivoja. Med rastlinami pritegnejo še kranjska lilija (Lilium carniolicum), navadni kosmatinec (Pulsatilla nigricans), arnika (Arnica montana), kot tudi nezavarovane panonska detelja (Trifolium pannonicum) ali hladnikov grintavec (Scabiosa hladnikiana). Zelo redekavzkrižnolistni svišč (Gentiana cruciata) gosti zavarovano vrsto metulja sviščev mravljiščar (Phengaris alcon). Med več kot tisoč znanimi vrstami metuljev na območju so tudi ogroženi travniški postavneži (Euphydryas aurinia).

Travniki so zaradi barvitega cvetja najlepši od maja do avgusta, oktobra pa lahko občudujemo pestrost travniških gliv vlažnic. Če si želite ogledati to zakladnico narave, se odpravite na naravoslovno učno pot Travnik, ki poteka okoli vrha Vetrnik (708 m) v istoimenskem naselju Vetrnik. Več na 7.3 Naravoslovna pot Travnik Vetrnik.

TRAVNIŠKI SADOVNJAKI

Travniške sadovnjake uvrščamo v habitatne tipe kmetijske krajine ali agrarne habitatne tipe, katerih značilnost je ekstenzivni način rabe kmetijskih zemljišč, ki vzdržujejo tradicionalno kmetijsko krajino in bistveno prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Tovrstni habitatni tip je tudi med najbolj ogroženimi zaradi sprememb v rabi kmetijskih zemljišč, opuščanju pridelave in posledično zaraščanja, ekonomskih sprememb in sprememb v socialni strukturi lastnikov. Travniški sadovnjaki omogočajo gnezdenje nekaterim evropsko ogroženim ptičjim vrstam, kot so vijeglavke (Jynx torquilla), pogorelčki (Phoenicurus phoenicurus), veliki skoviki (Otus scops) in rjavi srakoperji (Lanius collurio). Zato je območje z ohranjenimi travniškimi sadovnjaki vključeno v evropsko omrežje Natura 2000. Prisotnost teh vrst ptic je tudi posledica velikega števila različnih vrst žuželk (mravelj, kobilic, metuljev, hroščev …), ki tu prebivajo. V Kozjanskem parku namenjamo veliko pozornost čebelam samotarkam, kot sta npr. rdeča in rogata dišavka (Osmia rufa, Osmia cornuta), ki sta pomembni opraševalki, zato jima v pomoč postavljamo tudi žuželčja bivališča. Podobne pomoči so deležne tudi pikapolonice in strigalice, ki prav tako pripomorejo lastniku, da v jeseni obere obilen in zdrav pridelek sadja. Travniški sadovnjaki so sadovnjaki visokodebelnih avtohtonih in tradicionalnih sort sadja, pod katerimi se kosi trava ali pase živina. Sadne vrste v takšnem sadovnjaku so jablane, hruške, slive, marelice, češnje, orehi, lešniki, črni bezeg. Visokodebelne sorte so bolj odporne na bolezni in škodljivce, kar pomeni, da ni potrebna uporaba fitofarmacevtskih sredstev. Travniški sadovnjaki tradicionalnih sadnih sort tako zagotavljajo izredno gensko banko številnih, tudi še neopisanih sort. Zaradi okolju prijazne pridelave hrane, ki je vsak dan tržno bolj zanimiva, pa predstavljajo eno od najboljših okoljskih praks.

GOZDOVI

Več kot petdeset odstotkov zavarovanega območja preraščajo gozdovi, predvsem različne združbe bukovih gozdov, ki na južnih legah zamenjujejo hrastove in druge termofilne združbe. Med naravovarstveno pomembnimi gozdnimi rastlinskimi vrstami velja omeniti bodiko ali božje drevce (Ilex aquifolium), tiso (Taxus baccata), blagajev in dišeči volčin (Daphne blagayana, Daphne cneorum) ter širokolistno in bodečo lobodiko (Ruscus hypoglossum, Ruscus aculeatus). Med gozdnimi vrstami kukavičevk uspeva več vrst močvirnic (Epipactis sp.), naglavk (Cephalantera sp.), opažen je bil celo lepi čeveljc (Cypripedium calceolus), najbolj številne pa so rjave gnezdovnice (Neottia nidus-avis). Območje je tudi širše poznano po vitalnih jelovih gozdovih in kakovostnem lesu javorjev. V podrasti uspevajo množice primerkov črnega, blagodišečega in temnoškrlatnega teloha (Helleborus niger, Helleborus odorus, Helleborus atrorubens), navadne jarice (Eranthis hyemalis) ter zvončkov (Galanthus nivalis, Leucojum vernum). Med sesalci velja omeniti prisotnost gamsa (Rupicarpa rupicarpa) in navadnega polha (Glis glis). Dva popisa ptic sta pokazala veliko gostoto srednjih detlov (Dendrocopus medius), sove kozače (Strix uralensis), pa tudi belovratega muharja (Ficedula albicollis) in črne štorklje (Ciconia nigra). V večjem številu so prisotne zavarovane vrste hroščev, kot so rogač (Lucanus cervus), bukov in alpski kozliček (Morimus funereus, Rosalia alpina) – dokaz ohranjenosti gozdov in ustreznega odstotka suhe lesne mase. Gozdni rob z značilno grmovno in zeliščno vegetacijo izkoriščajo številni metulji – črtasti medvedki (Callimorpha quadripunctaria), črni apoloni (Parnassius mnemosyne) in petelinčki (Zerynthia polyxena).

MOKROTNI TRAVNIKI

Mokrotni travniki so precej redki, najdemo jih predvsem izven zavarovanega območja, na območju Natura 2000 – Dobrava-Jovsi. Za Dobravo je značilen nižinski poplavni gozd hrasta doba (Quercus robur) in belega gabra (Carpinus betulus), medtem ko se na obrobju brežiške ravnice ob reki Sotli, v Jovsih, razprostirajo mokrotni poplavni travniki. Na travnikih lahko opazimo prisotnost orhideje močvirske kukavice (Orchis palustris), praproti kačji jezik (Ophioglossum vulgatum), metulja močvirskega cekinčka (Lycaena dispar) ter kobilice (Stethophyma grossum). Zaradi vse bolj vročih poletij je tudi v Jovsih vse manj vode. Travniki so krajši čas poplavljeni, del vodnih teles se presuši, zato so nekatere vrste v upadanju. Med njimi so različne vrste dvoživk, kot sta veliki pupek (Triturus carnifex) in plavček (Rana arvalis), medtem ko je nižinski urh (Bombina bombina) najverjetneje žal izumrl. K ogroženosti vrst pripomore tudi spreminjanje kulturne krajine, saj se določena zemljišča zaraščajo, medtem ko se na drugih delih izvaja vse bolj intenzivno kmetijstvo. Tako so ogrožene tudi nekatere travniško gnezdeče ptice, med njimi kosec (Crex crex), repaljščica (Saxicola rubetra) in kobiličar (Locustella naevia).