Kobilice – poskočne prebivalke travnikov
Besedilo in fotografije: Matjaž Bedjanič, Nacionalni inštitut za biologijo
Pisana paleta živega sveta je na travnikih Kozjanskega marsikje še ohranjena v najlepši podobi. Najposkočnejši del travniške biodiverzitete so kobilice – vsem znana skupina žuželk, z dolgimi zadnjimi nogami in »mišičastimi« stegenci, ki navdušuje s številnimi čudovitimi sposobnostmi. Ali ste vedeli, da mnoge kobilice poslušajo s sprednjimi nogami, pa da tipajo z dolgimi tipalnicami, na katerih so tudi čutnice za okus in voh? … Še več, brez kobilic bi bila pomladna in poletna zvočna kulisa naših travnikov mnogo bolj pusta, saj nas njihovo »ljubezensko petje«, ki ga samčki proizvajajo z drgnjenjem posebnih struktur na krilih, skoraj nezavedno spremlja na vsakem sprehodu po naravi.
Kobilice (lat. Orthoptera) uvrščamo v sorodstvo ravnokrilcev. Delimo jih v dve veliki skupini oz. podreda – praviloma večje dolgotipalčnice (Ensifera) imajo tipalke močno podaljšane in te lahko kar nekajkrat presegajo dolžino telesa, medtem ko so kratkotipalčnice (Caelifera) manjše in imajo tipalke krajše od telesa.
Travniška zelenka (Tettigonia viridissima) je na Kozjanskem zelo pogosta. Sodi med naše največje kobilice dolgotipalčnice.
V Sloveniji živi okrog 160 vrst kobilic, pri čemer jih največ srečamo v toplejših območjih Primorske in Krasa. Na Kozjanskem te žuželke doslej še niso bile podrobno raziskane, vendar pa ocena o preko 50 vrstah na območju regijskega parka, ki se ponaša z ohranjenim prepletom naravne in kulturne krajine, gotovo ni pretirana. V okviru projekta CarEx, ki ga financira Interreg program Slovenija-Hrvaška, smo nekaj pozornosti namenili tudi kobilicam travnikov na Kozjanskem. Zlasti nas je zanimal vpliv načina gospodarjenja in upravljanja s travniki na pogostnost in vrstno sestavo kobilic na določenem manjšem območju. Številne vrste so ozko vezane na prav poseben tip bivališča in so zelo občutljive na spremembe v okolju. Prepogosta košnja, zlasti z moderno uničujočo mehanizacijo, gnojenje in sejanje monotonih travnih mešanic sodijo med dejavnike, ki močno okrnijo travniško biodiverziteto.
Kratkokrila jagodnica (Pezotettix giornae) je komaj dober centimeter velika kratkotipalčnica. Samec se po parjenju neredko še dalj časa »zadrži« na svoji družici.
Med najpogostejšimi dolgotipalčnicami izpostavimo poljskega murna (Gryllus campestris), ki je prepoznaven po značilnem neutrudnem pomladnem črikanju. Tudi travniško zelenko (Tettigonia viridissima ), veliko zeleno kobilico, ki zvečer neredko zaide v človeška bivališča, na Kozjanskem pogosto srečamo. Med kratkotipalčnicami so na Kozjanskem presenetljivo pogoste nekatere toploljubne vrste, npr. kratkokrila jagodnica (Pezotettix giornae) ki jo uvrščamo v družino ščebetulj. Prikupna zelena bleščavka (Euthystira brachyptera) je še pogostejša, živi pa na narazličnejših tipih travnikov. Zanimiva in ogrožena predstavnica ščebetulj je mrežastokrila hribovka (Stauroderus scalaris), katere prisotnost že od daleč razkriva njeno značilno oglašanje. Če jo nehote splašimo, bo med letom prav tako značilno »rožljala« s krili. Med zanimivimi najdbami kobilic na Kozjanskem velja omeniti še opazovanja obalne cvrčalke (Pholidoptera littoralis), ki je pri nas sicer pogosta na Primorskem, v osrednji in vzhodni Sloveniji pa je mnogo redkejša.
Mrežastokrilo hribovko (Stauroderus scalaris) že od daleč razkriva njeno značilno oglašanje.
Za konec še enkrat razkrijmo, da lahko številne vrste kobilic že na daleč prepoznamo po njihovem oglašanju. Poskusite tudi sami kdaj ugotoviti, koliko različnega kobiličjega cvrčanja in črikanja lahko zaznate na sončnem nepokošenem travniku ali ob mejici. Razigrano poskočen izziv za naslednji poletni izlet po Kozjanskem, kajne!
Obalno cvrčalko (Pholidoptera littoralis) srečamo na osončenih toplejših pobočjih Kozjanskega
