Ostali gradovi v Kozjanskem parku

Ogromno posavsko ozemlje, kamor spada tudi območje Pišec, je sodilo k posavskim posestim salzburškega nadškofa. To ozemlje so nenehno ogrožali Madžari, zato je dal salzburški nadškof pozidati več gradov, med njimi tudi grad Pišece. Sam grad se v virih omenja šele od leta 1268, kot lastniki so omenjeni salzburški ministeriali, pišečki vitezi, ki so grad oskrbovali do leta 1353. Po njihovem izumrtju so na gradu več kot dvesto let gospodovali nadškofovi oskrbniki. Leta 1595 je gospoščino Pišece kupil v pravno in dedno last Innocenc Moscon. V lasti rodbine Moscon je ostala gospoščina do leta 1938, ko je celotno posestvo šlo na dražbo in je grad prešel v državno last, gozdove pa so prodali zasebnim lastnikom.

Iz začetkov gradu se je ohranil mogočni romanski stolp, iz istega časa je tudi grajska kapela.

Vse ostale grajske sestavine so mlajše, iz časa renesanse, s prezidavami leta 1867 pa je grad dobil današnjo neoromansko podobo.

Rodbina Moscon, ki je grad posedovala skoraj 350 let, je bila zelo pomembna in vplivna tudi za kraj, njen vpliv je segal celo izven krajevnih meja. Njihovo življenje namreč ni potekalo samo za grajskimi zidovi, ampak so imeli izjemno lepo urejeno okolico z vrtom in ribnikom, kjer še danes rastejo eksotična drevesa – sekvoje, platane, ginko, cigarar, gledičija,…

Grad Pišece je v zadnjih letih doživel temeljito prenovo.

Informacije: http://www.pisece.si/

Bizeljsko, ki je sodilo k dedni zemljiški posesti Eme Krške (Breže-Selške), je po njeni smrti prešlo v posest novo ustanovljene krške škofije.

Bizeljsko se kot gospoščina krške škofije omenja že leta 1251. Takrat je na tem območju že stal manjši dvor, po katerem se leta 1278 v darilni listini kot priča omenja vitez Eberhard Bizeljski – von Visel. Grad so pozidali pozneje, v 15. stoletju, bil je v posesti krške škofije, upravljali pa so ga bizeljski vitezi. Leta 1532 je krški škof gospoščino oddal v najem Hansu Tattenbachu, njegovi dediči pa so jo leta 1608 pridobili v dedno last. Pozneje so bili lastniki gradu razne rodbine, leta 1858 pa je gospoščino kupila rodbina Windischgrätz. Med obema vojnama je bil lastnik gradu grof Hugo a S. Croce, med II. svetovno vojno pa sta ga imela v lasti baronica Kristina in njen mož Nikolaj pl. Maasburg. Po II. svetovni vojni je grad prešel v državno last.

Grad kaže tipične renesančne poteze, saj se je skozi stoletja spreminjal, vsako obdobje pa je dodalo nekaj novega, vendar se je v temeljnih potezah ohranil takšen, kot ga poznamo z njegovih najstarejših upodobitev.

Najbolj nepoškodovana je osrednja grajska stavba s štirimi trakti, ki oklepajo notranje dvorišče in je v temeljnih sestavinah srednjeveška. To jedro so v renesansi okrepili z dvema obrambnima stolpoma, leta 1623 pa zraven vhoda v grad prizidali kapelo sv. Hieronima.

Informacije: http://www.bizeljsko.si/zanimivosti/grad-bizeljsko.html

Kunšperk leži na ozemlju, ki ga je posedovala Ema Krška (Breže-Selška). Leta 1042 ga je predala ženskemu benediktinskemu samostanu v Krki na Koroškem, nato pa je leta 1071 prešel v posest krške škofije.

Prvotni kunšperški grad je tedaj že stal na tem območju, zgrajen pa je bil predvsem v obrambne namene. Z lego tik nad Sotlo je obvladoval Hrvaško Zagorje kot nasprotni par hrvaškemu Cesargradu. V virih se omenja šele v 12. stoletju, ko ga je dal krški škof Henrik porušiti zaradi spora z Otonom Herneškim glede prilaščanja krških posesti. Ko sta se Henrik in Oton pomirila, so grad znova pozidali. Kot posestniki gradu se v naslednjih letih omenjajo kunšperški vitezi. Moč kunšperških vitezov je po letu 1300 upadala, njihova posest se je začela drobiti. Kot lastniki gradu se nato omenjajo Celjski grofi, po njihovem padcu Habsburžani, v 16. stoletju rodbina Tattenbach, ki je posedovala obe gospoščini, Bizeljsko in Kunšperk. Sedež kunšperške gospoščine so prenesli na Bizeljsko in jo od tam upravljali. Zadnji se kot lastniki omenjajo Windischgrätzi.

Kunšperški grad je danes v razvalinah. Od nekdaj številnih različnih objektov se je ohranil mogočni romanski bergfrid – obrambni stolp , del obzidja ter grajska kapela.

Sodi med najstarejše gradove na območju Kozjanskega, kar priča tudi njegovo ime – Landsberg in pomeni deželni grad; grad, ki nadzoruje pokrajino, saj stoji na mestu, ki omogoča širok razgled nad Obsoteljem in mejo z ogrskim kraljestvom. Nastal je verjetno po letu 1100. Stoji na območju nekdanjih Eminih posesti, pozidali so ga krški škofje, upravljali pa podčetrški vitezi. Leta 1527 je oskrbnik gradu postal Hans Tattenbach, njegovi nasledniki pa so ga od krške škofije dobili v trajno dedno last šele leta 1612.

Leta 1671 so v Gradcu obglavili družinskega poglavarja rodbine Tattenbach, Ivana Erazma, ker je bil obtožen sodelovanja v zrinjsko – frankopanski zaroti proti Habsburžanom.

Celotno premoženje rodbine je zasegla država, ki je leta 1682 grad prodala grofu Ignacu Mariji Attemsu, ti pa so ga imeli v lasti vse do konca II. svetovne vojne. Po vojni je grad služil raznim namenom, nekdanja bogata notranja oprema se je porazgubila, nazadnje so bila v njem celo stanovanja, ves čas pa intenzivno propada.