Sakralni objekti
Cerkvene stavbe so na našem območju nastajale vsaj od 9. stoletja dalje. Cerkev sv. Mihaela na Pilštanju je bila sedež prafare, iz katere so izšle vse kozjanske in tudi bizeljska župnija. O starosti cerkva nam govorijo tudi imena svetnikov, ki so jim posvečene – kot na primer sv. Jurij, sv. Martin, sv. Marjeta, sv. Mihael. Tukaj se prepletajo romarske cerkve s skromnimi vaškimi podružnicami.
Več v knjižici: Kamnita znamenja v Kozjanskem parku.
Posebno mesto med sakralnimi objekti zavzemajo Svete gore nad Bistrico ob Sotli. Prastaro kultno središče z Marijino cerkvijo, posvečeno njenemu rojstvu, Martinovo in Jurijevo kapelo, kapelo sv. Sebastijana in Fabijana ter Lurško kapelo, je umeščeno na ozki hrbet hriba. Po legendi naj bi nastale, ker se je v gostem gozdu izgubila kunšperska grofica, po rešitvi pa dala tukaj pozidati cerkev.
Marijina cerkev se prvič se omenja leta 1265 kot Monte Sancte Marie. Kdaj je hrib dobil ime Svete gore, ostaja odprto vprašanje.
Kapeli sv. Martina in sv. Jurija spadata med najstarejše sakralne objekte na Slovenskem in prav posebej kapela sv. Jurija s svojim nečitljivim napisom in obrisom moža že dolgo buri strokovno javnost, ki vedno znova postreže z novo razlago nastanka reliefa ali napisa.
Glavna, zgodnjebaročna Marijina cerkev ima podobo bazilike. V letih 1868 do 1871 je cerkev poslikal Tomaž Fantoni. Na glavnem oltarju se pred nami zvrstijo najpomembnejšim dogodki v Marijinem življenju in tu je zbrano vse Marijino sorodstvo. V ladji je k slopom prislonjenih še šest stranskih oltarjev, ki so posvečeni sv. Ani, sv. Florijanu, sv. Antonu Puščavniku, Mariji sv. rožnega venca, sv. Frančišku Ksaveriju in sv. Izidorju.
Romarji pa se obračajo k Mariji z Jezusom na prestolu v ladji. Znamenitost kipa je, da ga preoblačijo in oba imata shranjenih okoli 30 oblek.
Več na: www.svetegore.si
Leta 1663 je hrvaški plemič Janez Sakhmardi Dyankoch zapustil dvorec pavlincem, ki so tukaj uredili samostan. Dvorcu so prizidali mogočno cerkev Marijinega vnebovzetja, v stolpu uredili lekarno, ki jo je poslikal Anton Lerchinger. Cerkvi so leta 1760 prizidali Frančiškovo kapelo, ki jo je poslikal Anton Lerchinger. Samostan je bil leta 1782 ukinjen, dvorec je bil leta 1805 prodan Ferdinandu grofu Attemsu.
Po drugi svetovni vojni je dvorec postal državna last. Leta 1990 so v Olimje prišli manjši bratje sv. Frančiška Asiškega, minoriti, ki so tu uredili samostan. Vodijo tudi župnijo Olimje, uredili so zeliščno lekarno, čebelnjak in zeliščni vrt na nekdanjem grajskem vrtu. V okviru samostana deluje tudi romarska hiša.
več: www.olimje.net
Preprostemu človeku so bila bolj domača in tudi bližja križi, kapelice in znamenja, ki so bogato posejana po kozjanskih gričih in dolinah. Nastajali so kot del ljudske pobožnosti, kot spomin na dogodke, kot vodnik na poti.
Številna so tudi kamnita znamenja, ki so nastajala od 16. do konca 19. stoletja in naj bi pot kazala romarjem in popotnikom. Območje Kozjanskega parka se ponaša kar z osemnajstimi. Nekateri kamniti stebri se zaključujejo s figuralnimi upodobitvami, med njimi prevladuje lik žalostnega Kristusa. Znamenja so delo neznanih ljudskih umetnikov, izjema je le znamenje v Lesičnem, ki po kakovosti daleč prekaša vsa ostala. Ljudje so znamenja poimenovali kot križ, večinoma so jim dodali še ime nekdanjega lastnika.
