Habitati

Suha travišča

Najvišji, predalpski predeli Kozjanskega parka – Vetrnik, Oslica, Bohor, dosegajo nadmorsko višino med 600 in 1000 metri. Sonaravno kmetovanje je ustvarilo enega najlepših in najbogatejših habitatov – hribovske suhe travnike z izredno biotsko pestrostjo.

Hribovski suhi negnojeni travniki s tradicionalno rabo (prevladuje enkratna košnja in jesenska paša) so prava zakladnica žive narave, ki svojo podobo tekom sezone tedensko spreminjajo. Dodatno k pestrosti pripomorejo posamezna drevesa ali grmišča ter mejice. Posebej izstopajo kukavičevke, metulji in glive vlažnice. Kar 17 najdenih vrst gob vlažnic ob enem obisku travnika na Vetrniku govori v prid naravovarstvenem pomenu državnega nivoja. Med rastlinami pritegnejo številne orhideje (kukavice, prstaste kukavice, kukovičnik, volčji jezik, pilovec…), kranjska lilija (Lilium carniolicum), navadni kosmatinec (Pulsatilla nigricans), arnika (Arnica montana), endemična opojna zlatica (Ranunculus thora) v družbi Clusijevega svišča (Gentiana clusii), kot tudi nezavarovane panonska detelja (Trifolium pannonicum) ali hladnikov grintavec (Scabiosa hladnikiana). Dokaj pogost navzkrižnolistni svišč (Gentiana cruciata) gosti zavarovano vrsto metulja sviščev mravljiščar (Phengaris alcon). Med več kot tisoč znanimi vrstami metuljev na območju so tudi številni travniški postavneži (Euphydryas aurinia).

Travniki so zaradi barvitega cvetja najlepši od maja do avgusta, oktobra pa lahko občudujemo pestrost travniških gliv vlažnic.

Pestrost suhih travišč lahko doživimo, če se sprehodimo po naravoslovni učni poti Travnik, ki poteka okoli vrha Vetrnik (708 m) v istoimenskem naselju Vetrnik.

Naravoslovna pot Travnik Vetrnik

Travniški sadovnjaki

Travniške sadovnjake uvrščamo v habitatne tipe kmetijske krajine ali agrarne habitatne tipe, katerih značilnost je ekstenzivni način rabe kmetijskih zemljišč, ki vzdržujejo tradicionalno kmetijsko krajino in bistveno prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Tovrstni habitatni tip je tudi med najbolj ogroženimi zaradi sprememb v rabi kmetijskih zemljišč, opuščanju pridelave in posledično zaraščanja, ekonomskih sprememb in sprememb v socialni strukturi lastnikov. Travniški sadovnjaki spadajo med evropsko pomembna naravovarstvena območja Natura 2000, saj predstavljajo življenjsko okolje za nekatere redke in ogrožene vrste ptic. zato mora biti tu človekova prilagojena na način, da jim ne škoduje.

Travniški sadovnjaki so sadovnjaki visokodebelnih avtohtonih in tradicionalnih sort sadja, pod katerimi se kosi trava ali pase živina. Sadne vrste v takšnem sadovnjaku so jablane, hruške, slive, marelice, češnje, orehi, lešniki, bezeg. Visokodebelne sorte so bolj odporne na bolezni in škodljivce, kar pomeni, da ni potrebna uporaba fitofarmacevtskih sredstev.

Travniški sadovnjaki tradicionalnih sadnih sort zagotavljajo izredno gensko banko številnih, tudi še neopisanih sort. V njih še gnezdijo vijeglavke (Jynx torquilla), pogorelčki (Phoenicurus phoenicurus), veliki skoviki (Otus scops) in rjavi srakoperji (Lanius collurio). Njihova prisotnost je tudi posledica prisotnosti veliko vrst žuželk (mravlje, kobilice, metulji, hrošči…). Samotarskim čebelam, kot sta npr. rdeča in rogata dišavka (Osmia rufa, O. cornuta), v pomoč postavljamo tudi žuželčje hotele. Podobne pomoči so deležne tudi pikapolonice in strigalice, ki prav tako pripomorejo lastniku, da v jeseni obere obilen in zdrav pridelek sadja.

Travniški sadovnjaki zaradi okolju prijazne pridelave hrane, ki je vsak dan tržno bolj zanimiva, predstavljajo eno od najboljših okoljskih praks.

Gozdovi

Preko 50 % območja preraščajo gozdovi, predvsem različne združbe bukovih gozdov, katere na južnih legah zamenjujejo hrastove in druge termofilne združbe. Med naravovarstveno pomembnimi gozdnimi lesnatimi vrstami velja omeniti bodiko ali božje drevce (Ilex aquifolium) ter tiso (Taxus baccata), pa blagajev in dišeči volčin (Daphne blagayana, D. cneorum) ter širokolistno in bodečo lobodiko (Ruscus hypoglossum, R. aculeatus). Med orhidejami pritegnejo močvirnice, med njimi zelo redka ozkoustna (Epipactis leptochila). Območje je tudi širše poznano po vitalnih jelovih gozdovih in kvalitetnem lesu javorjev. V podrasti uspevajo množice primerkov črnega in temnoškrlatnega teloha (Helleborus higer, H. atrorubens), navadne jarice (Eranthis hyemalis) ter obeh zvončkov (Galanthus nivalis, Leucojum vernum). Med živalmi velja omeniti prisotnost gamsa (Rupicarpa rupicarpa) in navadnega polha (Glis glis). Dva popisa ptic sta pokazala veliko gostoto srednjih detlov (Dendrocopus medius), sove kozače (Strix uralensis), pa tudi belovratega muharja (Ficedula albicollis) in črne štorklje (Ciconia nigra). V večjem številu so prisotne zavarovane vrste hroščev kot sta rogač (Lucanus cervus) in alpski kozliček (Rosalia alpina) – dokaz ohranjenosti gozdov in ustreznega odstotka suhe lesne mase. Gozdni robovi z značilno grmovno in zeliščno vegetacijo izkoriščajo številni črtasti medvedki (Callimorpha quadripunctaria).

Mokrotni travniki

Precej redki močvirnati travniki (največja površina so Jovsi) še omogočajo prisotnost orhideji močvirski kukavici (Orchis palustris), praproti kačji jezik (Ophioglossum vulgatum) ter travniško gnezdečim ptičjih vrstam kot so kosec (Crex crex), repaljščica (Saxicola rubetra) in kobiličar (Locustella naevia). Med številnimi vrstami metuljev na njih opazimo tudi številne močvirske cekinčke (Lycaena dispar), med kobilicami pa vrsto Stethophyma grossum.