Svetovni dan čebel v slovenskih biosfernih območjih
Štiri Unesco biosferna območja v Sloveniji, ki smo si za svoj simbol izbrala čebelnjak in čebele, prepoznavamo čebelarstvo in skrb za opraševalce kot enega najlepših primerov partnerskega sodelovanja med človekom in naravo. Posebej to velja v Sloveniji, ki ima v svetovnem merilu edinstveno, pionirsko vlogo v razvoju sodobnega čebelarstva.
Kozjanski park, upravljalec Biosfernega območja Kozjansko in Obsotelje, ob svetovnem dnevu čebel vabi na dan odprtih vrat, ki se bo odvijal na gnezdišču čebelarja. Ta ptica, ki je za marsikoga ena izmed najlepših, gnezdi znotraj zavarovanega območja, natančneje v peskokopu Župjek na Bizeljskem. V Sloveniji velja čebelar (Merops apiaster) za precej redkega gnezdilca. Iz južnih krajev, kjer prezimuje, se je začel vračati konec aprila. Gre za družabno vrsto ptice, saj živi v kolonijah. Ta na Bizeljskem je ena večjih in stalnih v Sloveniji.
V soboto, 20. maja, bomo lahko skupaj opazovali čebelarje, kako posedajo na vejah in se nastavljajo sončnim žarkom, v jati preletavajo območje pred gnezdilno steno in v zraku lovijo žuželke. Spoznali bomo njihov življenjski prostor, izvedeli, s čim se hranijo – ne le s čebelami – in kako poteka gnezdenje. Z daljnogledi in teleskopi pa si bomo to pisano ptico lahko pogledali tudi čisto od blizu.
V nedeljo 21. maja organiziramo pohod na Vetrnik in dan cvetočega travnika. Območje je izjemno bogato tako z rastlinskimi kot živalskimi vrstami, izstopajo pa seveda kukavičevke, ki jim pravimo tudi popolne princese rastlinskega sveta. Imajo poseben razvoj. Drobna semena imajo zelo malo hranilnih snovi. Ko vzkalijo, se pojavijo šele po nekaj letih, zacvetijo pa lahko komaj po osmih ali celo štirinajstih letih. V prvih letih življenja orhideje je obvezno sožitje z glivami. Cvet je razmeroma majhen, vendar je zgradba tako izpopolnjena, da ni nič prepuščeno naključju. Žuželke, ki jih oprašujejo, ne privablja samo nektar, pač pa tudi oblika in barva cvetov. Ob sončnem vremenu lahko opazujemo pravo rajanje najrazličnejših barvitih metuljev. Ob vsakem malo daljšem sprehodu po teh travnikih bomo skoraj zagotovo srečali lastovičarja in seveda tudi okarje, pisančke, modrine, citrončke in seveda pavlinčke.
Anton Janša se je leta 1769 prijavil na razpis tamkajšnje Nižjeavstrijske gospodarske družbe za učitelja čebelarjenja, kar je uvajala napredna cesarica Marija Terezija. Opravil je izpit in leta 1770 postal cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva. Poleg poučevanja je čebelaril na vrtu cesarice, potoval po Spodnji Avstriji, Moravski, Češki in predstavljal svoja odkritja o prevažanju čebel na ajdovo pašo. V nemškem jeziku je napisal dve temeljni čebelarski knjigi: Razprava o rojenju čebel in učbenik Popolni nauk o čebelarstvu. Cesarica Marija Terezija je po smrti Antona Janše izdala ukaz, po katerem so morali vsi čebelarski učitelji učiti po njegovih knjigah. Njegove čebelarske nasvete čebelarji upoštevajo še danes.
Svetovni dan čebel, rojstni dan svojega slovitega rojaka, v vaseh pod Stolom redno in že dolgo obeležujejo. Tokratna slovesnost bo 19. maja ob 17. uri v Kulturni dvorani na Breznici, pripravljajo jo Zavod za turizem in kulturo Žirovnica, Čebelarsko društvo Antona Janše Breznica, Občinska knjižnica Jesenice in Čebelarski muzej Radovljica. Vse dni v letu pa je na Breznici na ogled rekonstrukcija nekdanjega čebelnjaka Antona Janše, ki so ga postavili 1965, v letu 2017 pa je doživel celostno obnovo.
Obiska je vreden tudi Čebelarski muzej v Radovljici, ki dediščino slovenskega čebelarstva predstavlja že od leta 1959. Stalna razstava, postavljena maja 2021, nosi naslov “Živeti skupaj. O čebeli in človeku.” Vsestranska, tudi čebelarska učilnica na prostem je tradicionalni Mednarodni festival alpskega cvetja, ki se bo v Bohinju začel 19. maja in zaključil 4. junija. Na svetovni dan čebel, 20. maja, bomo zaposleni v Javnem zavodu Triglavski narodni park, upravljalcu Triglavskega narodnega parka in Biosfernega območja Julijske Alpe, obiskovalcem v okviru projekta Fractal na festivalu delili čebelam in drugim opraševalcem prijazne rastline, ki si jih lahko posadijo na domačem vrtu ali balkonu. Program festivala je na voljo na tej povezavi.
Čebele pa se rade mudijo tudi na narcisah ali ključavnicah, zaščitenih rastlinah, ki so v teh dneh pobelile travnike pod Golico. So prava paša za oči. Ob koncih tedna se je med narcise z Jesenic možno podati s posebej za to organiziranimi avtobusnimi prevozi. Več informacij lahko preberete tukaj.
Morda ni naključje, da se tudi Biosferno območje Kras na svetovni dan čebel s ponosom poklanja svojemu rojaku, pomembnemu inovatorju v čebelarstvu. Anton Žnideršič, rojen leta 1874 v Ilirski Bistrici, čebelar, podjetnik, finančni strokovnjak in lastnik Prve Kranjske Tovarne Testenin (PeKaTeTe), se je v zgodovino čebelarstva zapisal kot konstruktor slovitega AŽ panja.
Njegova čebelarska zagnanost in njegove zamisli so bile izjemne. Med drugim je v letu 1901 ustanovil opazovalno službo medenja. Njegov največji dosežek pa je seveda AŽ panj, ki ga je skonstruiral v zimi 1902/1903. Osnovna ideja je bila razviti panj, ki bi v naših vremenskih razmerah omogočal hiter razvoj čebeljih družin, večje pridelke medu in voska ter prevažanje na pašo. Po nekajletnemu preizkušanju je leta 1910 predstavil svoj Alberti-Žnideršičev panj, s katerim je uspel čebelarje prepričati ne samo, da je s takšnim panjem možno gospodarno čebelariti in pri tem ohranjati nepoškodovane čebelje družine, ampak tudi doseči izjemno nadpovprečno kakovost medu. AŽ panj je takrat predstavljal revolucijo v čebelarstvu. Prehod iz dotedanjega »kranjiča« na AŽ panj je v slovensko čebelarstvo prinesel razcvet.
Zakaj Alberti-Žnideršič in ne Anton Žinderšič panj? Pri konstruiranju je Žnideršič uporabil svoje znanje in inovativnost, to pa združil s takratnim svetovnim čebelarskim znanjem ter ga nadgradil. Največji navdih mu je predstavljal Albertijev listovni panj, ker je bil primeren za zlaganje v skladovnice. Slovenski čebelarji še danes v večini uporabljajo AŽ panj, v uporabi jih je približno 180.000. Panj je zelo razširjen na celotnem področju Balkana, a z globalizacijo se zanimanje za čebelarjenje v AŽ panjih vse bolj širi tudi drugod.
Odličen primer inovativnosti v čebelarstvu hkrati pa skrbi za sočloveka predstavlja Biosferno območje Mura. V Murski Soboti se od leta 2018 ponašajo s prvim učnim čebelnjakom na svetu, ki je prilagojen za invalide na vozičkih. Njegovo postavitev so skupaj omogočile Čebelarska zveza Slovenije, Zveza paraplegikovSlovenije in Mestna občina Murska Sobota. Postavljen je ob prostorih Društva paraplegikov Prekmurja in Prlekije, v sklopu katerega se več članov aktivno ukvarja s čebelarstvom. Čebelnjak z osmimi panji je v konstrukciji prilagojen sodobnim potrebam, v kompoziciji pa značilnostim pravega slovenskega čebelnjaka. Opremljen je z vsemi osnovnimi pripomočki za sodobno čebelarjenje in sicer tako, da je vse prilagojeno in dosegljivo čebelarjem na invalidskih vozički. Tak čebelnjak članom ogromno pomeni, saj so na ta način lahko pri delu s čebelami samostojni. Nahaja se sredi cvetoče ravnice in nudi obilo paše za čebele. Prekmursko društvo ima tudi največ čebelarjev na invalidskih vozičkih. Panje čebelnjaka so poslikale članice društva.
Leta 2020 so murskosoboški čebelarji prejeli še sodobno električno točilo, ki jim ga je poklonila poljska družba Lyson. Točilo je leto prej na svetovnem čebelarskem kongresu Apimondia v Montrealu dobilo zlato medaljo. Električno točilo se nagne, kar omogoča veliko lažje vstavljanje satov in točenje medu.
Leta 2019 je Zveza paraplegikov Slovenije v sodelovanju s Čebelarsko zvezo Slovenije, v sklopu katere deluje čebelarska sekcija invalidov, izdala še priročnik za čebelarjenje za invalide na vozičkih, tako v slovenskem kot angleškem jeziku.
Biosferna območja so mednarodno prepoznana območja ekosistemov z bogato biotsko raznovrstnostjo. Biosfera je izraz za celoten prostor na Zemlji, v katerem živijo organizmi; biotska raznovrstnost ali biodiverziteta pa pomeni, da se na določenem območju pojavlja veliko število rastlinskih in živalskih vrst.
V biosfernih območjih je poudarek na sožitju med ljudmi in njihovim okoljem. To pomeni, da zavarovana narava ni pomembnejša od uravnoteženega gospodarskega razvoja in kakovosti bivanja. Prav zato vzpostavljajo pozitiven odnos in enakovredno partnerstvo med človekom in naravo. Namenjena so ohranjanju pestrosti živalskih in rastlinskih vrst, zagotavljanju trajnostnega razvoja in trajnostne rabe naravnih virov.
