Reliefno podobo zavarovanega območja v grobem določajo antiklinalna podolžna slemena in vmesna sinklinalna podolja. Živahno delovanje eksogenih in endogenih sil je v osnovi enostavno tektonsko zgradbo precej spremenilo. Reliefno delimo območje v tri naravnogeografske enote: hribovje, gričevje in doline. Hribovski del predstavljajo vzhodni odrastki Posavskega hribovja, gričevnati del leži med dolinama rek Bistrice in Sotle ter južno od Orlice. Po ozemlju potekata dve večji dolini rek Bistrice in Sotle, ki tečeta skoraj vzporedno, dokler se dolina Bistrice pri Trebčah ne obrne proti vzhodu.

Izjemno pestra kamninska sestava z neprepustnimi in erozijsko slabo odpornimi kamninami v hribovju so vzrok, da je površje močno razčlenjeno s številnimi dolinami, soteskami in grapami. Pogosti so tudi pojavi reliefnih inverzij. Neprepustne kamnine pogojujejo gosto vodno mrežo, številne reke in potoki so z globinsko in bočno erozijo vrezali globoke doline. Na pobočjih se zaradi različnega naklona in kamninske podlage spiranje preperelinskega gradiva prepleta s polzenjem in naglimi zdrsi. Reliefno izstopajo vzpetine iz litotamnijskih apnencev, ki so erozijsko odpornejši, tu gre za lepe primere selektivne erozije.

Terciarno gričevje označuje nadpovprečen delež litotamnijskih apnencev, ki se pojavljajo predvsem v osrednjem delu, medtem ko na sotelski strani gričevja močno prevladujejo laporji, peski in peščenjaki. V pasu litotamnijskega apneca med Drenskim rebrom, Zdolami, Križan Vrhom in Podsredo je površje zakraselo, tu se pojavljajo vrtače, jame, brezna in suhe doline. Orografsko izstopajo terciarni apnenci zaradi večje odpornosti. Kjer poteka pas lapornatih in peščenih terciarnih usedlin, so značilni pogosti zemeljski plazovi in usadi, ki so pogosti zlasti ob večjih nalivih. Srednjesotelsko gričevje je brez osrednjega, prostornejšega podolja, le-to nadomeščata prečno potekajoči dolini Sotle in Bistrice. Tektonsko dviganje površja, ki je bilo v bližnjem alpskem svetu mnogo močnejše, se je tu začelo pozneje in se do danes ni ustavilo. To področje spada zato med potresno bolj ogrožene slovenske pokrajine. Leta 1974 je bil tu potres, znan kot »kozjanski« potres z epicentrom v dolini Zibiškega potoka.

Dolina Bistrice poteka po zahodnem delu območja, najbolj se razširi med Pilštanjem in Kozjem. Širina dolinskega dna se stalno spreminja: širše je ob poplavnih ravnicah nad Lesičnim ter pri Kozjem in Podsredi, ožja pa na prehodih prek odpornejših kamninskih pasov vzhodnih odrastkov Posavskega hribovja. Posebej ozka, že prava soteska, je pod Kozjem, kjer se prebija skozi širši pas dolomita. Pri Podsredi doseže pas manj odpornih terciarnih kamnin, ki se ga ne drži, temveč se v ostrem zavoju preusmeri proti vzhodu. Pri Trebčah, med pobočjema Orlice in Bukovice, se začenja okoli 3 km dolga epigenetska soteska.

Pri Zagaju se med Bistrico in Sotlo odpre prostrana Bistriško-sotelska ravnica, ki se onstran meje nadaljuje v Kumrovškem polju. Gričevnati in hriboviti svet preseka od severozahoda proti jugovzhodu Sotla, ki se pod Kunšperkom po soteski Zelenjak prebije skozi vzhodne odrastke Orlice, nato pa se usmeri proti jugu. Poplavne ravnice so ob Sotli mnogo večje kot ob Bistrici, saj poteka v tem delu rečna struga ves čas po pasovih manj odpornih terciarnih usedlin.

Hribovja, gričevja in ravnine uvrščamo v fluvialni ali fluvialno-kraški tip reliefa. Kraške površinske in podzemeljske geomorfološke naravne vrednote se nahajajo znotraj »osamelega« krasa, ki pripada tako terciarju kot mezozoiku.

Različne oblike erozijskega delovanja, akumuliranje, preperevanje, denudacija in zakrasevanje ustvarjajo geomorfološke posebnosti:

	Ajdovska žena – Pilštanj V strmem gozdnatem pobočju nad levim bregom Bistrice pod naseljem Pilštanj je v zrnatem dolomitu s spiranjem mehkejše kamnine nastala slikovita skala, imenovana Ajdovska žena. Visoka je do 12 m (7 m na položni strani) in široka do 2 m. Ima antropomorfni izgled, spominja na žensko z otrokom v naročju. Po legendi, ki kroži med prebivalci, naj bi okamnela, ko je preklela sonce.
	Soteska Bistrice Med Trebčami in Zagajem je reka Bistrica vrezala okoli 3 km dolgo sotesko, ki je med Rebrijo in tisovcem tako tesna, da je neprehodna. Pobočja so strma, skalovita in gozdnata, na južno stran se dvigujejo preko 400 m. To je najbolj ohranjena in slikovita rečna soteska v vzhodni Sloveniji in predstavlja odlično ohranjen del rečnega ekosistema.
	Soteska Zelenjak Pod vasjo Kunšperk se Sotla zareže v 1,5 km dolgo dolomitno probojno sotesko Zelenjak in s tem prečno prereže skrajni vzhodni del gorskega hrbta Oslice, ki se na Hrvaškem konča v Cesarskem brdu. Pobočja so strma in gozdnata, ponekod tudi skalovita. Sotla je zarezala sotesko čez dvignjeno gubo zdaj že razgaljenih triasnih kamnin, znak, da se je gubanje v posavskem hribovju začelo šele ob koncu terciarja. Je geomorfološka vrednota državnega pomena in jo bomo predlagali za vključitev v meddržavno sodelovanje Slovenija–Hrvaška.
	Gruska jama (Puščavnikova jama) Jama kaže karakteristične oblike suhega vodnega rova. Rov je močno erodiran. V končnem delu rova se kažejo že oblike sekundarnega zakrasevanja – nekaj kapnikov in sigastih površin. Skupna dolžina jame je 22 m, višinska razlika pa znaša 2 m. Jama je bila nekoč izvir, današnji rov sta oblikovali korozija in erozija. Jama se nahaja ob prelomu v plastovitem miocenskem apnencu. Ime je jama dobila po bližnjem izviru Gruske, domačini pa pripovedujejo, da naj bi v njej med 1. sv. vojno in po njej dalj časa živel puščavnik, zato tudi ime Puščavnikova jama. Legenda pravi, da naj bi bil tu nekoč bogat trg, ki se je pogreznil, ker so njegovi prebivalci rajali in se zabavali na veliki petek.
	Suho podolje s požiralnikom Nahaja se na Gorjanah nad Podsredo. V lijakasti odprtini površinsko tekoča voda izginja v podzemlje.
	Vilna peč – Bredič nad Lesičnim Okoli 60 m pod slemenom Brediča je na strmih južnih pobočjih pod skupino navpičnih slikovitih sten in skal vhod v spodmol, ki je nastal v dolomitu ob žili dolomitne breče. Ta je pod vplivom zmrzali in gravitacije ter spiranja propadla iz skladov, tako da je nastal 4 m dolg in 8 m širok prostor z dvema vhodoma.
	Pustišekova jama Jama se nahaja na robu večje vrtače v Lastniču. Vhod v jamo predstavlja poševno podorno brezno, vhodni rov se po 8 m razširi v večjo podorno dvorano, od katere je rov v še eno dvorano, ki se razdeli v spodnji in zgornji rov. Jama je tipično erozijsko korozijskega udornega nastanka. V njej je aktiven vodni tok, ki erodira in oblikuje podzemne razpoke.