Pečat Kozjanskemu v dobršni meri daje izjemno bogata umetnostnozgodovinska dediščina, ki je tu nastajala skozi stoletja in tisočletja. Grajske stavbe so nastajale od 10. stoletja dalje na naravno zavarovanih krajih z nalogo krepitve obrambne linije ob mejni reki Sotli. Do danes so nekatere povsem izginile, na druge spominjajo le še razvaline, ostali so gradovi Pišece, Bizeljsko, Olimje in Podsreda, slednja sta z leti dobila novo namembnost, vsi pa so v legendah in zgodbah še zasidrani v spominu prebivalcev Kozjanskega.

Med objekti sakralne dediščine Kozjanskega zavzema posebno mesto eno najstarejših kultnih središč na Slovenskem, Svete gore nad Bistrico ob Sotli z romarsko Marijino cerkvijo in kapelami. Kulturno krajino Podsrede dopolnjujejo Svete gore s cerkvijo Marije sedem žalosti in Anino kapelo ter kapelicami križevega pota. V tišini olimske doline je pred stoletji iz nekdanjega dvorca nastal samostanski kompleks s slovito samostansko lekarno. Umetnostnozgodovinsko podobo dopolnjujejo še vse farne in podružnične cerkve, kapele, kamnita znamenja in razpela.

	Svete gore nad Podsredo Na hribu Gradišče stoji gotska cerkev Matere božje sedem žalosti in kapeli sv. Ane in sv. Mohorja in Fortunata. Do cerkve vodijo kapele križevega pota. Osrednja, nekdanja romarska cerkev v današnji obliki izvira iz 15. stoletja. Njen prvotni gotski značaj poudarjajo mogočni klesani oporniki. Cerkvena notranjščina v prvotni obliki je ohranjena le še v tristrano sklenjenem prezbiteriju. Zanimiv je poznobaročni oltar iz druge polovice 18. stoletja s kipom Pieta, ki je nastal okoli l. 1410 in ga pripisujejo stari ptujskogorski delavnici. Središče romarskega čaščenja je novejši Marijin kip, ki je postavljen na baročni prestol v cerkvi. Kapelo sv. Ane lahko datiramo v 14. stoletje. Notranjost je enotno oblikovana, figuralno-dekorativna poslikava iz leta 1902 je delo Fr. Gornika. Kapelo sv. Mohorja in Fortunata so pozidali v začetku 15. stoletja, vendar je ohranila le tlorisno zasnovo, klesani vhodni portal, slavolok in rebrasto obokani prezbiterij. Današnja oprema je neogotska, iz konca 19. stoletja. Cerkvico so takrat preuredili v zadnjo postajo križevega pota.
	Kozje Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja se omenja leta 1249. Vsaj iz tega časa izhaja ladja, prezbiterij je v obodnih zidovih gotski, današnjo podobo pa je cerkev dobila ob poznejših prezidavah. Notranjščino je leta 1887 poslikal Tomaž Fantoni, oprava skupaj z oltarji je mlajša. Iz starejših obdobij se je ohranil le kamniti heraldični nagrobnik Christopha pl. Drachenburga iz leta 1516, oljna podoba sv. trojice iz srede 18. stol. in krstni kamen z letnico 1786.
	Pilštanj Cerkev sv. Mihaela se prvič omenja leta 1167. Najstarejši del je ladja, h kateri so pred letom 1466 prizidali zvonik, v prvi polovici 18. stoletja pa obe južni kapeli. Kasneje so ladjo povečali, povišali in obokali, prizidali prezbiterij ter severno kapelo. Leta 1893 je cerkev dobila nov glavni portal in novo slikarijo v notranjščini. Veliki oltar iz leta 1857 je posvečen sv. Mihaelu, oltar v prvi desni kapeli pa Hemi, prej pa Janezu Nepomuku, zato ima v menzi kip mrtvega Janeza Nepomuka. Gre za izviren domač kamnoseški izdelek iz srede 19. stoletja, ki spominja na sočasne kamnite portale trških hiš. Poznobaročna je tudi prižnica, orgle so iz konca 18. stoletja.
	Bistrica ob Sotli Cerkev Sv. Petra se prvič omenja leta 1275. Najstarejša je ladja, ki je v osnovi predromanska, v 14. ali 15. stoletju povišana in rebrasto obokana. Takrat je bil podrt pravokotni prezbiterij, na njegovem mestu so pozidali tristrano sklenjenega. Kasneje so zamenjali gotski obok z baročnim in prizidali obe stranski kapeli, posvečeni sv. Jožefu in Mariji kraljici rožnega venca. Okrog leta 1880 so cerkev regotizirali in vanjo postavili neogotski oltar A. Pavliča. Prezbiterij, ki ga prekriva zvezdasti rebrasti obok, prekrivajo freske neznanega mojstra iz leta 1452. Vitraži, ki zapirajo gotska okna, so delo kiparja Franceta Kokalja iz let 1970 in 1971, figuralna vratca tabernaklja in bakreni podstavek s Križanim pa delo kiparja Franceta Goršeta.
	Zagaj - Svete gore Svete gore nad Bistrico ob Sotli se ponašajo z romarsko Marijino cerkvijo in Jurijevo, Martinovo, kapelo sv. Sebastijana in Fabijana in Lurško kapelo. Marijina cerkev se prvič omenja leta 1265 kot Monte Sancte Marie. Velika gradbena dela so potekala v 17. stoletju, ko je povečano cerkev leta 1611 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren. Okoli leta 1727 so pozidali obe stranski ladji, dvignili in obokali glavno ladjo, zakristiji pa prizidali oratorij in pevsko emporo. V letih 1868 do 1871 je cerkev poslikal Tomaž Fantoni. Sedanja zgodnjebaročna cerkev ima podobo bazilike. V glavnem oltarju se pred nami zvrstijo glavni dogodki iz Marijinega življenja in tu je zbrano vse Marijino sorodstvo. V ladji je k slopom prislonjenih 6 stranskih oltarjev (sv. Ana, sv.Florijan, sv. Anton Puščavnik, Marija sv. rožnega venca, sv. Frančišek Ksaverij in sv. Izidor). Cvetoča božja pot je v dobi jožefizma skoraj zamrla in šele po letu 1860 sta Goram dala nov polet šempetrska župnika Jurij Stepišnik in Martin Sevnik. Romarji se obračajo k Mariji na prestolu v ladji. Znamenitost kipa je, da ga Preoblačijo. Pod Marijino cerkvijo je kapela sv. Jurija, nižje kapela sv. Martina. Obe spadata med najstarejše sakralne zgradbe v Sloveniji. Datirajo ju zelo različno - od 9. do 11. stoletja, arheologi pa njun nastanek postavljajo celo v 6. stoletje. Nad Marijino cerkvijo sta kapeli sv. Sebastijana in Fabijana, ki je edina postavljena prečno na sedlo, na vrhu je kapela, posvečena Lurški Materi božji.
	Podsreda Kot vikariat se omenja v 15. stoletju, leta 1765 je postala župnija. Stara cerkev sv. Janeza Krstnika je pogorela, ostal je samo rebrasto obokani prezbiterij, ki so ga spremenili v mrtvašnico in ga uporabljali do leta 1871. V 19. stoletju so zgradili novo cerkev. Notranjščina je poznobaročna, krasijo jo freske Tomaža Fantonija iz let 1877-78. Veliki oltar je podobarski izdelek iz leta 1865. Nad oltarjem visi slika Franca Mihaela Straussa iz 18. stoletja in prikazuje krst v Jordanu. Stranska oltarja sta tabernakeljstega tipa iz 19. stoletja. Levi, ki je bil prej glavni, ima na tabernaklju kip Božje matere, kipa angelov sta iz grajske kapele v Pišecah. Desni oltar ima zgoraj Deizisno skupino in Magdaleno, ki poljublja Križanemu noge. Prižnica iz leta 1834 je delo Ivana Hermana iz Graza. Orgle baročnega koncepta iz leta 1822 so delo mojstra Jožefa Otoniča iz Maribora.
	Polje ob Sotli Cerkev sv. Nikolaja se prvič omenja leta 1545 kot filiala Sv. Petra (Bistrica ob Sotli). Konec 18. stoletja je postala kuracija, stoletje kasneje pa fara. Takrat je imela ravno krito ladjo in obokan prezbiterij. Desna kapela je posvečena sv. Rozaliji, leva pa sv. Barbari in ima grobnico. Ladjo so kasneje obokali in nekoliko povečali, zvonik pa so povišali leta 1866. Konec 19. stoletja so cerkev dvignili za 5 metrov ter prizidali oratorij. Takrat so preobokali tudi zvonico in kor. Delo je izvedel Valentin Scagneti iz Vidma. Vso notranjost krasi dekorativna, neogotska slikarija Antona Pavliča iz leta 1900, ki je tudi izdelal vse tri neogotske oltarje. Klopi so izdelane po starem vzorcu v poznobaročni tradiciji.
	Bizeljsko Od starejše cerkve se je ohranil del zvonika, ki ima v pritličnem delu križnorebrast obok. Sedanja cerkev je bila sezidana med leti 1725 in 1737. Predstavlja baročno koncipirano arhitekturo, ki pa ni ohranila omembe vredne opreme, razen oltarja sv. Janeza Nepomuka v južni stranski kapeli, baročne prižnice in dveh kropilnikov pod zvonikom. Ko je leta 1787 postala župna, se je preimenovala v cerkev sv. Lovrenca v Krajini.
	Pišece Župnija se prvič omenja leta 1651, cerkev sv. Mihaela v sedanji obliki pa je baročna stavba. Ima pravokotno ladjo, dvojno visečo kupolo na pasovih in kvadraten, s kupolo obokan prezbiterij. Glavni oltar je baročno delo iz 18. stoletja. Stranska oltarja iz istega časa naj bi bila sem prenesena iz Nekdanjega samostana v Radljah. V prezbiteriju so štiri nagrobne plošče rodbine Moscon, nekdanjih lastnikov bližnjega pišečkega gradu.
	Koprivnica Cerkev Marijinega vnebovzetja je poznobaročna stavba iz 17. stoletja, leta 1780 je postala župna cerkev. Prvotno je bila kapelica povečana in na novo posvečena med leti 1824 in 1827 Glavni oltar je zrasel iz baročne kiparske tradicije.
	Slake - cerkev Device Marije na Pesku Zunanjost krasi bogata arhitekturna poslikava iz leta 1701. Cerkev sestavljajo ladja, dve kapeli in prezbiterij z nastankom okrog leta 1500. Notranjost je še barvitejša: baročno pilatrsko členjena notranjščina gotske cerkve je vsa prekrita s freskami. Najbolj je poslikan prezbiterij, kjer segajo freske od vrha do tal. Letnica 1712 je skrita v kronogramu na slavoloku, kjer sta tudi grba Attemsov in Wurmbrandov. Avtor poslikav je eden izmed znamenitega kroga Attemsovih slikarjev. Veliki oltar je delo baročnega kiparja Janeza Gregorja Božiča iz Laškega. Na njem je tudi Attemsov grb. Severna, leva kapela ima oltar sv. Florijana, desni oltar sv. Marka je manjši in mlajši, izvira iz prve polovice 18. stoletja, kakor tudi prižnica. Orgle je leta 1751 izdelal orglarski mojster Janeček iz Celja.
	Sromlje Sedanja stavbna župne cerkve sv. Martina je iz leta 1750. Prvotno je bila podružnica videmske prafare, od leta 1753 je samostojna župnija. V drugi polovici 18.stoletja so prizidali prezbiterij, uredili glavni oltar in prižnico. Zunanjo fasado cerkve so uredili v 19. stoletju. Pokopališki zid, ki je povezan s kaplanijo kvadratnega obrisa, utegne pripadati nekdanjemu taborskemu obzidju.
	Grad Pišece Stoji na strmem griču nad istoimenskim naseljem. V srednjem veku je območje Pišec spadalo med posestva salzburškega nadškofa. Prve omembe gradu zasledimo v 14. stoletju. Leta 1595 ga je Inocenc Moscon po dolgih razprtijah kupil v pravo in dedno last. Pomembnejše prezidave je grad doživel v obdobju renesanse, današnjo podobo je dobil z neoromansko preobleko, ki se kaže zlasti v arhitekturnih členih in oblikovanju okenskih odprtin. Prenova je skorajda zabrisala avtentično podobo gradu. Možen ogled; kontakt: Peter Skrivalnik, tel.: 031 582 169
	Grad Bizeljsko Stoji na manjši skalni kopi v Bizeljski vasi pri Orešju. Neposredno se omenja leta 1441. Pozidali so ga v poznem srednjem veku v tradiciji obodega gradu, v današnji podobi kaže tipične renesančne poteze. Stavba je delno podkletena, enonadstropna. Štirje trakti oklepajo renesančno arkadno dvorišče s kamnito cisterno. Na prednji strani je tik vhoda v grad prizidana kapela sv. Hieronima iz leta 1623. Pod gradom na ravnici so stara gospodarska poslopja. Možen ogled; kontakt: Bojan Klakočar, 07 49 51 255
	Grad Podsreda Stoji na pomolu severnega pobočja Orlice nad istoimenskim naseljem. Prvič se v virih kot grad omenja leta 1213, pozidali so ga v drugi polovici 12. stoletja. Je eden najbolj tipičnih srednjeveških gradov na Slovenskem, saj je njegovo srednjeveško jedro ostalo skoraj neokrnjeno. Grajsko jedro je sestavljeno iz mogočnega štirinadstropnega stolpa in stanovanjskega dela, ki je pozidan na pravokotni talni ploskvi. Glavni bivalni prostori so v severnem in južnem traktu. Grajski kompleks poleg osrednjega gradu sestavljajo še gospodarsko poslopje na njegovi zahodni strani in stavbe v umetno izravnanem predgradju. Možen ogled; kontakt: Kozjanski park, 03/800 71 00
	Samostan Olimje Postavljen je na ravnici ob vznožju hriba v naselju Olimje. Leta 1404 se omenja kot dvor, leta 1550 pa je Hans Tattenbach pozidal nov dvorec. Je tipična renesančna stavba. Nekdaj so ga sestavljali štirje dvonadstropni, na vogalih z okroglimi stolpi okrepljeni trakti, ki so oklepali zaprto notranje dvorišče. Obdan je bil z obrambnim jarkom, preko katerega je držal dvižni mostič. Dvorišče je bilo na vseh štirih straneh opremljeno z arkadami. Leta 1663 so postali lastniki dvorca pavlinci, ki so ga prilagodili svojim potrebam. V 19. stoletju je graščino in posest kupil Ferdinand grof Attems, ki je dal porušiti dva trakta. Možen ogled; kontakt: samostan Olimje, 03 582 91 72
	Kunšperk Z lego tik nad Sotlo je obvladoval Hrvaško Zagorje kot nasprotni par hrvaškemu Cesargradu. Pozidan je bil v letih 1167-1174 na mestu že starejšega gradu, ki ga je dal podreti krški škof Henrik. Konfiguracija izbranega prostora je odločilno vplivala na njegovo vizualno podobo v pokrajini, hkrati pa gre za grajsko zasnovo, katere jedro oblikuje mogočen bergfrid. V 12. in 13. stoletju na njem domujejo kunšprski vitezi, po letu 1300 je njihova moč upadala in posest se je začela drobiti. Kasnejši lastniki so bili Celjski grofje, Tattenbachi, ki so od srede 16. stoletja posedovali tudi Bizeljsko in od tam upravljali kunšprsko gospoščino. Zadnji lastniki so bili Windischgraetzi, ki so združili bizeljsko gospoščino s kunšprsko. Verjetno so grad dokončno opustili ob koncu 18. stoletja in leta 1933 je v prepad zgrmel severni stanovanjski trakt. Ostanki razvaline so na prepadni vzpetini nad istoimenskim naseljem. Še danes vabijo k ogledu.