Savinjsko-kozjanska arhitekturna regija je okvir, v katerega lahko uvrstimo prostor, ki je zajet v Kozjanskem regijskem parku. Znotraj nje imamo krajini »Podsreda« in »Podčetrtek«, ki sta med seboj močno povezani in hkrati odprti v dolenjsko, preko krajine »Rogatec« pa tudi v dravsko regijo. V preteklosti so bile določene navezave tudi na hrvaški prostor. Poselitev območja so določali mnogi dejavniki, med drugimi cerkvene in upravne razmere, socialna struktura pa tudi relief pokrajine in nenazadnje raba tal.

Večino današnjih centralnih in strnjenih naselij predstavljajo srednjeveški trgi in vasi, ki so po večni nastali na značilnih lokacijah križišč prometnih poti ali pod gradovi.

	Bistrica ob Sotli Naselje, prvotno imenovano Leskovec, je nastalo kot farna vas. Cerkev sv. Petra se prvič omenja leta 1257 kot vikariat. Bistrica je trško funkcijo prevzela od sosednjega Kunšperka sredi 17. stoletja. Glavni razlogi so bili: ugodnejša prometna lega, primernejši prostor za širitev naselja, taborsko obzidje okoli cerkve, ki je trške prebivalce varovalo v času turških vpadov. Po tem času se je začela Bistrica, takrat še Sv. Peter pod Svetimi Gorami, razvijati v pomembno naselje, kjer so se prebivalci ukvarjali s kmetijstvom in vinogradništvom, z obrtjo, gostinstvom in s prevozništvom. Je zanimiv primer srednjeveškega trga, predvsem po svoji prostorski zgradbi. Tržne vsebine so razporejene v širšem prostoru ne pa združene v jedru naselja, kakor je običajno. Danes daje po svoji tlorisni zasnovi še vedno vtis vasi. Po svoji legi je v pokrajini precej izpostavljena in s cerkvenim zvonikom opazna dominanta pod zelenim pobočjem Svetih gor.
	Kozje Naselje Kozje se omenja že leta 1016 kot dvor s 30 kmetijami. Nastalo je ob cesti Kunšperk - Pilštanj kot sejemsko naselje. Kdaj je dobilo trške pravice, ni znano. Kraj ni bil nikdar utrjen, zaradi česar je trpel ob turških vpadih, močneje ga je prizadela tudi epidemija kuge. Kozje je ponovno zaživelo proti sredini 19. stoletja. Postalo je sedež sodnega in davčnega okraja, dekanije. Razživela sta se obrt in gostinstvo, leta 1828 je dobilo tri letne sejme. Po vojni je bilo Kozje nekaj časa sedež občine in okraja, leta 1958 se je vključilo v šmarsko občino. V naselju se je razvila industrija, nekatere centralne dejavnosti, šolstvo, zdravstvo. Najstarejši trški del sestavljajo osrednji tržni prostor, obrobljen s trškimi parcelami, na katerih so se v nekoliko svobodnejši obliki formirali trški domovi. V starem trškem jedru je veliko arhitekturne dediščine, tako stanovanjskih, kot gospodarskih objektov ter cerkev sv. Eme in župnijska Marijina cerkev.
	Kunšperk Kunšperk je nastal kot sejemska vas pod istoimenskim gradom. V 16. stoletju se omenja kot naselje s trškimi pravicami. V naselju sta stala obrambni stolp ter cerkev sv. Jakoba (1490), ki ju danes ni več. Prav tako je zob časa zabrisal sledi za cerkvijo sv. Katarine, ki je stala v pobočju nad naseljem. V vasi se je ohranilo večje število objektov tradicionalne arhitekture, pojavilo pa se je tudi nekaj neustreznih nadomestnih gradenj, ki zaenkrat še niso načele bistvenih kvalitet naselja: historične tlorisne zasnove, enovitega volumna in s tem njegove značilne podobe v pokrajini. Vse troje sestavlja zelo visoko vrednost naselbinske celote, ki je poleg tega v širšem območju po svoji fizični pojavnosti netipična.
	Pilštanj Trg Pilštanj se je oblikoval na skromnem platoju med dvema vrhovoma. Na enem je stal pilštanjski grad, ki se prvič omenja že leta 963, na sosednjem vrhu drenski grad (Hartenstein). Oba sta danes že propadla. Naselje se je oblikovalo predvsem kot izjemna strateška postojanka, saj je od tu omogočen širok razgled po celotnem južnem območju. Tako je bila na Pilštanju tudi ena od obveščevalnih postaj, ki je s kresovi naznanjala prihod Turkov v deželo. Trg Pilštanj, kot načrtno postavljeno naselje v zgodnjem srednjem veku, ima tlorisno zasnovo s pravokotnim tržnim prostorom. Na južni strani ga zaključuje cerkev sv. Mihaela , ki stoji na robu platoja, ob obeh straneh pa se nizajo trški domovi, ki jim zelo omejen prostor ni dovoljeval, da bi razvili tipične trške parcele. Trg je orientiran v smeri S-J, glavni dostop v naselje je s severa. Leta 1404 je Pilštanj prvič omenjen kot trg, ki dobi leta 1431 pravico do Mihaelovega sejma, leta 1505 pravico do sejma na dan svetega Primoža in Felicijana, kasneje pa še do štirih letnih sejmov. Pilštanj je imel običajne trške pravice in privilegije, čeprav se na srebrnem pečatniku s pilštanjskim grbom iz srede 15.st. pojavi naziv civitatis (mesto). Simbol trških pravic, sodstva in pomena trga je predstavljal pranger ali sramotilni steber, kjer so kaznovali manjše prestopnike. Namen kaznovanja na prangerju je bilo predvsem javno zasmehovanje. Na Pilštanju je bilo v preteklosti razvito lončarstvo pa tudi sušenje drnulj, kot pilštanjska posebnost. Tržani so se ukvarjali tudi z vinogradništvom in kmetijstvom. Pilštanj je začel izgubljati svojo vlogo v 19. stoletju, ko so s pilštanjskega sedla premaknili cesto v dolino Bistrice. Takrat je večino tržnih funkcij prevzelo nižje ležeče Lesično, Pilštanj je pravzaprav ohranil samo še funkcijo farnega središča. Danes je Pilštanj skoraj izumrla vas.
	Podsreda Naselje Podsreda se je razvilo pod okriljem podsredškega gradu. Kakor se je pri trških naseljih, ki so bila načrtno postavljena, običajno dogajalo, ima tudi trg Podsreda svojega predhodnika v sejemski vasi. Nahaja se nekoliko južneje od današnje Podsrede (novega trga) in se imenuje Stari trg. Podsreda se kot trg omenja leta 1377. Imela je običajne trške pravice in privilegije, na kar spominja še do danes ohranjen pranger - sramotilni steber. Naselje je v srednjem veku doživelo svoj razcvet, ko pa je v deželi nekajkrat morila kuga in ko je trg katastrofalno pogorel, si ni več bistveno opomogel. V naselju je cerkev sv. Janeza Krstnika, omenjena že leta 1426. Današnja Podsreda je zanimiva trška naselbina s tradicionalno trško parcelacijo. Tlorisna zasnova naselja ima lijakasto obliko. Osrednjo ulico z obeh strani obrobljajo trške hiše, ki so z daljšo stranico obrnjene na trški prostor in tako tvorijo »fasadni« plašč trga. Gospodarska poslopja in pomožni objekti so razporejeni za stanovanjsko hišo, na zunanjem pasu naselja. Pri večini trgov se je ta trška arhitektura ohranila. Podsreda je leta 1798 v celoti pogorela. Prebivalci so nato hiše in poslopja ponovno pozidali in tako se je ohranila izjemna srednjeveška urbanistična zasnova, ohranjene so tudi značilne pritlične in enonadstropne hiše.
	Polje ob Sotli Naselje sodi med starejša naselja na območju, tako njegov strnjeni zahodni del kakor tudi nekoliko odmaknjena cerkev sv. Miklavža z župniščem in s šolskim poslopjem (šola je bila ustanovljena leta 1863). Cerkev je bila prvič omenjena leta 1545, župnija pa je od leta 1874. Vaški del naselja ima gručasto tlorisno zasnovo, postavljeno pravokotno v pobočje. Kmečki dom je oblikovan v gruči in kljub nadomestnim gradnjam ohranja svojo tipično zasnovo. Del ob cerkvi je v bližnji preteklosti dobil še kmetijsko zadrugo in nekaj novih gradenj. Naselje predstavlja zanimivo in kvalitetno ohranjeno farno naselje na območju – tlorisna zasnova, volumen, vsebina. V širšem prostoru predstavlja dominanto in značilen poudarek v pokrajini.
	Sedlarjevo Tako po lokaciji kot tlorisni zasnovi lahko sklepamo, da je eno starejših naselij na tem območju. To velja predvsem za vzhodni del, ki po zasnovi kaže, da so se okoli skupnega prostora nizali gručasto zasnovani kmečki domovi. Zahodni del vasi, kjer se ob glavni komunikaciji nizajo kmečki domovi vzporednega tipa, je verjetno mlajši in spada v čas nižinske kolonizacije. Sestavni del naselja je tudi mlin, ki stoji ob mostu čez Sotlo. Več kot polovica prebivalstva se v vasi še ukvarja s kmetijstvom, kar kaže na živo vaško naselje. V naselju je večje število objektov, ki so kulturna dediščina ali kulturni spomenik, prav tako pa je njegova velika vrednost v tem, da ohranja kvalitetno tlorisno zasnovo.
	Olimje Zaselek se je razvil ob cerkvi in gradu, kasneje samostanu pavlincev. Vas se prvič omenja leta 1208 kot krška posest. V naselju se leta 1436 omenja stolp, predhodnik kasnejše graščine, ki jo je leta 1550 pozidal Tattenbach. Leta 1604 je prešla v roke hrvaških plemičev in zadnji od njih je ustanovil eremitski pavlinski samostan, ki ga je cesar Jožef II. leta 1782 ukinil, graščino in posest pa so kupili grofje Attemsi iz Podčetrtka, ki so ostali lastniki do konca II. svetovne vojne. Cerkev Marijinega Vnebovzetja, ki se drži grajske stavbe, so med leti 1665 in 1675 pozidali pavlinci. Po ukinitvi samostana je postala župna cerkev. Za časa pavlincev je bila v samostanu znamenita lekarna, v kateri so še danes ohranjene freske z motivi zdravilstva in so delo rogaškega slikarja Lerchingerja iz okrog leta 1770. Kmetije so se okoli samostanskega kompleksa nanizale v loku ob dveh osrednjih komunikacijah, ki sta se odcepili od dovozne poti. Naselje ima danes predvsem kmečko vsebino, izredno pomemben kulturni spomenik, olimski samostanski kompleks z lekarno, z njim še ni zaživel v pristni povezavi, ki bi morala biti predvsem kulturno-turistične narave. Zaselek ni toliko pomemben kot tradicionalno vaško naselje, ampak bolj v povezavi z olimskim samostanskim kompleksom, ki mu daje naraven zgodovinski okvir. Po potresu leta 1974 so bili v naselju pozidani tudi nekateri, po obliki neprimerni, nadomestni objekti, ki so pričevalnost naselja močno okrnili.
	Bizeljsko Bizeljsko sestavlja več hiš, ki so grajene v 19. ali v začetku 20. stoletja. Naselje je še precej kmečko, glavna kmetijska panoga je vinogradništvo. Po nizkih prisojnih goricah so večji vinogradi, kjer pridelujejo žlahtno rdeče in belo vino, znanega bizeljčana. Tu je tudi velika vinska klet. V vzhodnem delu naselja stoji tik nad ravnico ob reki Sotli župnijska baročna cerkev sv. Lovrenca. Skozi kraj vodi cesta proti Bistrici ob Sotli, tu pa se odcepi še cesta, ki vodi čez Sotlo v Klanjec na Hrvaško.
	Pišece Vas leži v severnem delu Bizeljskega ter na južnem prisojnem vznožju gozdnate Orlice. Po gričih in okolici so vinogradi in sadovnjaki, na strmih pobočjih Orlice rasejo listnati gozdovi, ki dajejo dodaten zaslužek. Mlajši vaščani so zaposleni predvsem v Brežicah in Krškem. V jedru vasi se nahaja župnijska cerkev sv. Mihaela, ki je baročna stavba s konca 18. stoletja. V Pišecah se je rodil in umrl slovaropisec Maks Pleteršnik (1840 – 1923). Na griču severozahodno nad vasjo stoji pišečki grad iz 13. stoletja z angleškim vrtom, kjer rase več eksotičnih dreves.
	Pečice Naselje z gručastim jedrom leži v vzhodnem delu Senovskega podolja, na prisojnem pobočju senovskega odrastka Orlice. V kmetijstvu prevladujejo poljedelstvo, vinogradništvo in sadjarstvo, nekaj zaslužka prinašata tudi gozd in žganje apna. Mlajši vaščani se vozijo na delo v Krško, na Senovo in v Brežice. V jedru naselja stoji cerkev sv. Ožbalta, zgrajena sredi 19. stoletja na mestu propadle starejše cerkve. Nad vasjo je smučišče s krajšo vlečnico.
	Sromlje Razložena središčna vas, ki v severnem delu Bizeljskega leži v povirju potoka Sromljice. Kraj se omenja že leta 1268. V vasi stoji od daleč vidna župnijska cerkev sv. Martina iz 18. stoletja, katere jedro je še starejše, najbrž gotsko. Najpomembnejši kmetijski panogi sta intenzivno vinogradništvo in sadjarstvo. Nekateri vaščani se vozijo na delo v Krško in Brežice. Številne zidanice so preurejene v počitniške hišice.