Številni objekti, ki imajo status etnoloških spomenikov ali dediščine, so plod ustvarjalnosti kozjanskega človeka kar daje velik pečat izjemnosti krajini, ki je vključena v zavarovano območje Kozjanskega parka. Etnološki spomeniki so območja, stavbe, skupine stavb, predmeti vsakdanje rabe in oblikovani izdelki, ki izpričujejo način življenja in dela Slovencev, pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti ter drugih ljudstev na območju Slovenije. V Kozjanskem parku je 96 etnoloških spomenikov.

Pokrajino, ki je vključena v Kozjanski regijski park, zaznamujejo trije krajinski tipi, s katerimi so v soodvisnosti tudi tipi ljudskega stavbarstva, s katerimi se srečujemo. Praviloma so domačije skromne, tlorisna razmerja so podolžna, stavbe so zidane, prvotno lesene, postavljena v ali ob pobočja, nad kletmi. Strehe so dvokapne, strme, največkrat s čopi. Za velik del zavarovanega območja je značilna razpršena poselitev, ki je posledica silno razdrobljene posesti, redke so domačije v celku.

V Kozjanskem regijskem parku je potekal v letih 1999 – 2002 sistematičen popis stavbne dediščine, v okviru katerega je bilo do sedaj obdelanega nekaj manj kot polovica celotnega parka, evidentiranih več kot 3057 objektov in dokumentiranih 1161. Pri gradbenih materialih močno prevladuje kombinacija kamna in lesa, dokaj pogosta je še vedno tudi lesena gradnja. Med kritino prevladuje opečna, dokaj pogost je betonski zareznik in seveda salonitna kritina iz 70.let, ki je takrat najpogosteje nadomeščala slamo.

	Podsreda, Levstikov mlin Ugodne razmere so botrovale k temu, da so se ob Bistrici v preteklosti naseljevali mlinarji kot uporabniki vodne sile reke. Nemogoče je določiti čas, kdaj se je mlinarska dejavnost prvič pojavila ob reki Bistrici, saj je pisnih pričevanj zelo malo. Leta 1972 je bilo ob reki Bistrici 14 mlinov, ki so občasno poganjali svoja kolesa, danes pa občasno delujeta le še dva: Levstikov in Kukovičičev mlin. Prvo omembo Levstikovega mlina najdemo v zapuščinskem inventarju mlinarja Martina Levstika, podsredškega podložnika, iz leta 1801. Levstikova domačija obsega poleg mlina še gospodarsko poslopje s hlevom, kaščo, ki danes služi bivanju, in novo hišo. V stavbi mlina so bili nekdaj tudi stanovanjski prostori. V mlinu stojita dva mlinska mehanizma, ki sta z osjo povezana s pogonskima kolesoma. V enem meljejo pšenico za belo, v drugem pa ostala žita za zmesno moko. Nekdaj je bilo stanovanje v levem delu stavbe, v desnem pa mlin. Danes gospodari na kmetiji Miran Levstik z ženo Sonjo. V mlinu za lastne potrebe še vedno meljejo. Obiskovalcem, ki si želijo mlin ogledati, prijazno odprejo vrata in zavrtijo tudi mlinska kolesa. V hiši je vedno na voljo tudi moka in okusni domači mlinci. Celovito prenovo Levstikovega mlina je v letih 1988 – 90 izvedel Kozjanski park.
	Podsreda 3 - Kukovičičev mlin Domačija Kukovičičevih obsega poleg glavne stavbe, ki je mlin in stanovanjska hiša hkrati, še hlev s senikom, shrambo za vino in sušilnico koruze, svinjak, kovačnico in objekt, ki je istočasno garaža, drvarnica, svinjska kuhinja. Del kmetije je tudi »gorca«, vinograd z lesenim hramom. Arhitekturna podoba mlina, enonadstropne stavbe, je skoraj v celoti ohranjena. Stavba je bila zgrajena v sredini 19. stoletja. Na severnem delu obsega mlin odprt prostor polovice stavbe obeh etaž. Mlin še vedno deluje, v njem pa so spravljeni vsi mlinarski pripomočki. Tudi ta mlin ima mlinske kamne posebej za zmesno in posebej za belo moko. Stanovanjski prostori so razporejeni v južnem delu stavbe pritličja in v prvem nadstropju. Kot posebnost želimo omeniti tudi ohranjen s šibjem pleten dimnični prostor za sušenje mesa.
	Podsreda, Slovensko-bavarska hiša Nasproti farne cerkve sv. Janeza Krstnika v Podsredi stoji stara kaplanija, regionalno značilna trška hiša, prvič omenjena v 17. stoletju. Leta 1996 je bila s pomočjo Kozjanskega parka, Bavarsko–slovenskega društva in fare Podsreda preurejena v Slovensko–bavarsko hišo, ki pa je shajališče slovenskih in bavarskih prijateljev ter številnih obiskovalcev Kozjanskega parka. Je tudi izjemen prireditveni in razstavni prostor, kjer se na leto izmenjata vsaj dve razstavi, ob velikonočnem in adventnem času pa se v njenih prostorih odvijajo ustvarjalne delavnice, ki pritegnejo k ustvarjanju tako mlajše, kot tudi starejše prebivalce Kozjanskega parka in širšega območja.
	Kozje, Kroflnov mlin Ob izteku Bistrega grabna stoji Kroflnova domačija z dvema poslopjema, hišo z nekdanjim mlinom in gospodarskim poslopjem, stisnjena na ozko polico med potokom in skoraj previsno steno strmega hriba Kozjeka. Nekoč je bila dom mlinarja, kleparja – špenglerja, mizarja in delavca v bližnjem industrijskem obratu. Do prve polovice 19. stoletja je tu stala še žaga. Obnovljena je bila med leti 1998 in 2000. V nekdanjem stanovanjskem delu je na ogled stalna muzejska zbirka.
	Bizeljsko - Vitna vas, etnografska zbirka Sušnik Etnografska zbirka je dolgoleten plod skrbnega zbiranja kmečkega orodja Marije Sušnik in je v njeni hiši tudi nameščena. Ob ogledu lahko spoznamo, katera orodja je in še uporablja kmet pri svojem obdelovanju zemlje. Izredno skrbno je zbrano orodje za obdelavo vinske trte. Zbirka je na vpogled slehernemu turistu, krajanu, skratka je osnovni sestavni del turistične ponudbe na Bizeljskem.
	Hrastje 1, Štadlerjeva hiša Štadlerjeva hiša je bila zgrajena leta 1795, o čemer priča letnica na masivnem prečnem tramu v "hiši" v pritličju. Takratni lastnik, ki je bil prav tako Janez, kot je današnji, je dal poleg letnice 1795 v tram vrezati tudi monogram IHS, s katerim se je zavaroval pred hudimi duhovi in nesrečo, pozabil pa ni tudi na svoje ime, ki ga je neznani tesar zaokrožil malo po svoje - IANES ShTOGLER. Gre za priimek, ki se je ohranil vse do današnjih dni, v malce drugačni obliki. Stanovanjska hiša sodi med najstarejše datirane hiše na območju občine Šmarje pri Jelšah in je v literaturi opredeljena kot »kmečki dvorec«, saj se želi poudariti pomen stavbe, ki po zasnovi in likovni dekoraciji izstopa iz povprečja in priča o bogatem posestniku. Stavba ima bogato arhitekturno dekoracijo, fasada je oblikovana z motivom dvojnih pilastrov, pročelje je somerno, posebej poudarjen je srednji del s portalom. Malce bolj zapletena je oblika kamnitega portala, ki ga krona preklada v obliki jarma (lahko bi ga označili kot podsredški tip portala). To formo so prevzeli iz arhitekture visokega baroka in nima nikakršne zveze z živino.V pritličju imajo okna enostavne okenske obrobe v malti. Obrobe oken v nadstropju pa imajo profilirane police, nad preklado dvojno baročno valovnico. Talna zasnova je tradicionalna, z veliko vežo, črno kuhinjo ter bivalnimi prostori. Pritličje je z nadstropjem povezano z notranjim stopniščem. Tloris nadstropja je tradicionalno zasnovan, vzdolž zadnje fasade poteka lesen gank. K domačiji sodi tudi velik »marof«, gospodarsko poslopje s kamnitim portalom in uokrivljenimi linami. Približno četrtina marofa je izvedena v lesu, ostalo pa so sezidali z opeko in kamnom. Štadlerjeva hiša v Hrastju nas opozarja, da so si pogosto hiše bogatih kmetov v različnih krajih zelo podobne, saj včasih bolj kot regionalne vplivajo socialne silnice.
	Križe 5 Domačija predstavlja tipičen, a danes redek primer kmečkega stavbarstva iz konca 19. stoletja v tem predelu Kozjanskega. Posebno vrednost daje kompleksu stavb dejstvo, da v njihovi neposredni bližini ležijo njive, travniki, pašniki, vinograd, sadovnjak in gozd. Vsa pripadajoča zemljišča se navezujejo neposredno na poslopja in so z njimi tesno povezana. Tako predstavlja domačija zaokroženo celoto, saj odlično ponazarja ljudsko stavbarstvo in daje nazorno podobo o načinu življenja določenega sloja kmečkega prebivalstva. Domačija je od smrti zadnje lastnice (okoli 1980) nenaseljena. Objekti in zemljišča niso vzdrževani. Domačijo tvorijo stanovanjska hiša, hlev, kašča, skedenj in zidanica. Dediči nimajo več interesa, da bi na kompleksu živeli, saj so stalno naseljeni drugje. Ker je domačija zapuščena, so posamezni objekti in njihova okolica prepuščeni zaraščanju. Kompleks bi se moral v celoti ohraniti in nadalje razvijati ter postati del zgodovinske pričevalnosti o načinu graditve objektov in življenju na kmetiji.
	Brezovica, Repnice Repnice so jame, skopane v kremenčevem pesku, ki ga je na območju Bizeljskega pred milijoni let naplavilo Panonsko morje. Peščene luknje spadajo med avtohtono naravno, zgodovinsko, etnološko in kulturno dediščino tega območja in predstavljajo zanimivost ob Bizeljsko-sremiški vinski turistični cesti. Domačini so v kremenčev pesek s krampom in lopato izkopali jame različnih velikosti. Razen pri vhodu, ki je repnico varoval pred zunanjimi vremenskimi vplivi in je moral biti še posebno utrjen, niso uporabili gradbenih materialov. Ime so dobile po repi, ki so jo ljudje poleg ostalih pridelkov shranjevali v njih. Zaradi stalne vlage 95% in temperature 8º C, so bile v preteklosti najprimernejši prostor za shranjevanje poljskih pridelkov. Danes jih ponekod še vedno uporabljajo za shranjevanje poljščin, večinoma pa so namenjene za zorenje in hrambo vina. Visoka vlaga v jamah ni primerna za hrambo vina v lesenih sodih, zato vinogradniki shranjujejo vino v nerjavečih posodah in steklenicah. Obiskovalcem ponudijo degustacijo značilnih vin bizeljsko-sremiškega vinorodnega okoliša. Za ogled je trenutno odprtih šest repnic: Repnica pri Najgerju, Repnica pri Balonu, Repnica Graben, Repnice Pudvoi, Repnice pri Kelherju in Repnice pri Kovačičevih.
	Podsreda, Apnenica Apnenica pripada družini Javeršek. Ohranjena je kupna pogodba med Martinom Javerškom in njegovim sinom Antonom, v kateri je zapisano, da Martin prepušča posestvo sinu. Oče Martin je obdržal svoje »koše« za žganje apna, zato je sin Anton postavil novo, večjo apnenico prav blizu reke Bistrice. Ob enkratnem žganju apna je dobil v tej novi apnenici 16.000 kg apna. Apnenica je gorela tri dni in tri noči. Za enkratno žganje je pogorelo 32 m2 drv. Anton je žgal apnenico povprečno osemkrat na leto. Leta 1912 je svojo »apnarijo« prijavil kot obrt. Apnarstvo je bilo dejavnost, ki je družini prinašalo znaten vir dohodka v preteklosti. Apnenica je zadnjič gorela leta 1973, zakuril jo je Antonov pravnuk Drago. Tridesetletno obdobje, v katerem se apno ni več žgalo, je povzročilo, da se je apnenica počasi začela rušiti, preraslo jo je grmovje in drevje. S finančno podporo Ministrstva za kulturo in v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine iz Celja smo v Kozjanskem parku Javerškovo apnenico rekonstruirali. Z rekonstrukcijo želimo obuditi in ohraniti spomin na že skoraj pozabljeno obrt.
	Podsreda, Nežina hiša Enocelično »kočo« je leta 1934 postavil Anton Javeršek. Velik napušč pred kočo je Anton Javeršek namenil zavetju pred slabim vremenom ob delu v apnenici ter kot prostor za orodje. Nežina hiša je gospodarsko-stanovanjski objekt, ki je bil zgrajen leta 1934, ko so Javerškovi gradili apnenico in je kasneje služil kot hiša, v kateri je živela Neža Slatner. To je bila neporočena ostarela šivilja, ki je dolga leta šivala za vse člane Javerškove številne družine, najverjetneje že v času gospodarjenja Antona Javerška in nato za njegovega naslednika Martina, ki je posest prevzel leta 1938. Neža je šivala vse do odhoda iz koče v dom za ostarele v Vojniku, kjer je leta 1958 umrla. S finančno podporo Ministrstva za kulturo in v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Celje smo v Kozjanskem parku izvedli obnovitvena dela.
	Lesično 15, Fiket Stanovanjska hiša je visokopritlična zidana stavba podolžnega tlorisa z delno vkopano kletjo oziroma dvema lokaloma v katerih sta bili strugarska delavnica in kovačnica. Stavba je nastala leta 1837, letnica z rimskimi številkami je vrezana v kamnit vhodni portal s preklado (na njej letnica) in nadsvetlobo (na njej N 18). Hiša je zasnovana somerno, ima tradicionalno tlorisno razporeditev notranjih prostorov. Zgrajena je v baročni tradiciji. Fasadna polja so členjena s pilastri, okna imajo okenske obrobe, izvedene v apneni malti. Do nivoja pritličja vodijo na glavni fasadi enojne betonske stopnice, ograja je zidana iz kamna. Nad podestom izstopa iz ostrešja frčada, ki jo nosita dva lesena stebriča . Hiša še ima ohranjeno črno kuhinjo, ki je prehodna in vodi pred dvoriščno fasado. Le-ta ima delno odprt notranji hodnik, ki se v enem delu izteče v stranišče, v drugem pa v manjše gospodarske prostore. Hodnik ima dva arkadna loka, ki ju podpira trebušasti stebrič, izdelan iz kamna. Dostop na hodnik je po lesenih stopnicah in podestu, čez katerega je potegnjena strešnica, ki jo podpirata dva vitka stebriča. Hiša je posebnega pomena zaradi svoje lege nasproti podružnične cerkve svetega Urha, pa tudi kot rariteta glede svoje zasnove, saj sta v njeni bližini le še dve podobno zasnovani stavbi. Stavba je last Kozjanskega parka, ki pripravlja program oživitve spomenika.