Gradovi v Kozjanskem parku

Grajske stavbe so na Kozjanskem in v Obsotelju nastajale od 10. stoletja dalje na naravno zavarovanih krajih z nalogo krepitve obrambne linije ob mejni reki Sotli. V stoletjih, ki so sledila, so nekatere povsem izginile, na druge spominjajo le še mogočne razvaline, npr. Kunšperk in Kozje. Skozi stoletja so se ohranili gradovi Pišece, Bizeljsko, Olimje in Podsreda, slednja sta z leti dobila novo namembnost, vsi pa so zasidrani v spominu prebivalcev Kozjanskega in živijo še naprej tudi v legendah in zgodbah.

Grad Podsreda
O gradu

Gradu Podsreda, “najbolj grajskemu med gradovi na Slovenskem”, pripada posebno mesto med gradovi na območju Kozjanskega parka, saj z bogato kulturno dejavnostjo živi še danes. Je eden redkih kulturnih spomenikov romanske dobe, ki je v zadnjih tridesetih letih iz skoraj propadajočega stanja skozi celovito prenovo postal pomemben nosilec kulturne, promocijsko-izobraževalne, družabne in turistične ponudbe v tem delu Slovenije.

Grad Podsreda, spomenik lokalnega pomena, je v lasti Občine Kozje, upravljavec gradu pa je Javni zavod Kozjanski park.

Dogodki na gradu

Grad Podsreda živi polno in bogato življenje zlasti v toplejših mesecih, ko se na gradu odvijajo prireditve, na katerih se predstavljajo domači in tuji umetniki. Še posebej pa grad zaživi v toplih poletnih večerih, ko v atriju pod mogočnimi oboki v okviru programa Glasbeno poletje na gradu Podsreda potekajo koncerti priznanih slovenskih in tujih glasbenikov ter glasbeni seminarji, ki udeležencem omogočajo, da z vrhunskimi mentorji dosegajo izjemen glasbeni razvoj.

Informacije

Grad Podsreda je odprt vsak dan, razen ponedeljka, od 1. aprila do 31. oktobra, od 10.00 do 18.00 ure.

Podrobneje o gradu Podsreda
Zgodovina
Podrobneje...
Grad Podsreda sodi med najpomembnejše objekte romanske arhitekture na slovenskem. Ob spomeniških posegih so bile opravljene obsežne raziskave, ki so dale presenetljive rezultate. Pokazalo se je, da so bile že v obdobju romanike, v relativno kratkem časovnem obdobju kar štiri samostojne, povsem razvidne gradbene faze. S tem se je grad Podsreda uvrstil ne le v sam vrh spomeniške posesti na Slovenskem, ampak mu pripada posebno mesto v vrsti evropskih srednjeveških gradov, saj je njegovo srednjeveško jedro skozi stoletja ostalo skoraj neokrnjeno.

“Najbolj grajski med gradovi na Slovenskem” sega v 12. stoletje, ko so okrog leta 1150 pozidali severni palacij, leta 1180 visok obrambni stolp – bergfrid, leta 1220 južni palacij in leta 1260 še stolp s kapelo, ki jo je leta 1612 ljubljanski škof Tomaž Hren posvetil sv. Filipu, sv. Jakobu in sv. Ani. V virih se grad prvič omenja šele leta 1213, čeprav je bil pozidan že sredi 12. stoletja.

Prvotno nemško ime gradu Hörberg, Herberch ali Herberg opozarja na starost stavbe, saj pomeni zaklonišče, kjer so si ob nevarnostih iskali zatočišče vojaki, ali pa jim je bil samo zavetišče, kakršna so bila ob srednjeveških cestah pogosta.

Današnje ime Podsreda nima nobene zveze s prvotnim imenom. Verjetno pomeni dan, ko so bili v trgu Podsreda, ki je nastal v dolini pod gradom, tržni in sodni dnevi.

Grad Podsreda leži na ozemlju, ki je že okrog leta 1000 pripadalo posesti grofov Breže-Selških in pozneje grofici Emi Krški. Leta 1042 je Ema v Krki na Koroškem ustanovila ženski benediktinski samostan, kamor se je zatekla tudi sama in mu prepustila vso posest v Savinjski marki. Kmalu po njeni smrti je bil samostan ukinjen in leta 1071 je vsa posest nekdanjega samostana prešla v roke na novo ustanovljene krške škofije.

V prvi polovici 13. stoletja je grad kupil Friderik Žovneški (iz rodbine grofov Celjskih) in v lasti grofov Celjskih je ostal do njihovega izumrtja. Nato je postal deželnoknežja last. Grajski lastniki in oskrbniki so se pogosto menjavali, leta 1617 ga je kupil grof Sigmund Tattenbach, leta 1701 je podsreško posest podedovala grofica Eleonora E. Barbo, nato njena hči Marija H. pl. Apfaltrern in leta 1787 Fr. Baron, pl. Lazarini.

Pred letom 1848 je posest kupil knez Weriand Windischgrätz, ki je gradu v naslednjih letih dal današnjo podobo. V rokah njegovih dedičev je ostal do konca druge svetovne vojne, ko je grad postal državna last.

Leta 1983 je upravljanje gradu prevzel Kozjanski park in začel s sistematično obnovo, ki jo spremlja bogato programsko oživljanje. Danes si sredi orliških bukovih gozdov podajata roko tisočletna dediščina romanske dobe in sodobna umetnost.

Grajski prostori
Podrobneje...
Grajske kleti

V kletnih prostorih gradu se nahaja informacijsko središče Kozjanskega parka, kjer je na sodoben način predstavljena narava zavarovanega območja Kozjanskega regijskega parka. Obiskovalec bo tu spoznal naravovarstveno najpomembnejše življenjske prostore (habitate) ter rastlinske in živalske vrste, ki tu živijo.

Grajska kuhinja

V pritličju gradu je na ogled srednjeveška kuhinja z odprtim ognjiščem, ki zaživi ob posebnih dogodkih.

Severni palacij

V najstarejšem delu gradu je na ogled stalna slikarska razstava slovenskega umetnika Franceta Slane “KO IGRA TRENUTKA POSTANE BREZČASNOST”. Slikar, grafik in ilustrator France Slana, dobitnik nagrade Prešernovega sklada, razstavlja na gradu Podsreda 36 del v tehniki olje na platno iz različnih obdobij ustvarjanja. Med deli prevladujejo krajinski in morski motivi, šopki, v pestrem naboru figur pa živalski motivi, med katerimi prevladujejo petelini, ribe in mačke.

Podstrešje

Na podstrešju so našle svoj prostor fotografske razstave, na katerih se predstavljajo številni priznani domači in tuji fotografi.

Južni palacij

V prvi etaži južnega palacija, pozidanega okrog leta 1220, je predstavljena zgodovina gradu.   V romanski sobi z lepo ohranjeno biforo je v spomin na sveto Emo urejena spominska soba. O njenem življenju in delu pričajo številne legende. Ena izmed njih pripoveduje, da se je Ema leta 983 rodila na Pilštanju. Pripadala je visokemu plemstvu, saj je bila v sorodu s cesarjem Henrikom II. Poročila se je z Viljemom, grofom Brež in Savinjske grofije. Po tragični smrti svojega moža in dveh sinov je postala posestnica ogromnega premoženja, ki ga je darovala na novo ustanovljenemu ženskemu benediktinskemu samostanu v Krki na Koroškem, kamor se je zatekla tudi sama. Leta 1045 je po vzornem in krepostnem življenju umrla v Krki, kjer je tudi pokopana.

Grad Podsreda je ena od točka na Emini romarski poti, ki povezuje kraje, povezane z življenjem in delom Eme Krške.

V tem delu gradu je na ogled tudi obrambni stolp z ohranjenimi linami, ki obiskovalce preseneti z debelino zidov. V stolpu je razstava o Marijinih cerkvah, ki so ob Marijini romarski poti, ki povezuje kraje na Hrvaškem in v Sloveniji.

V drugi etaži južnega palacija se nahaja velika renesančna dvorana, kjer se odvijajo številni dogodki: poroke, koncerti, seminarji, okrogle mize,…

Galerije

V nekdanjih grajskih kaščah, danes galerijskih prostorih, že vrsto let razstavljajo umetniška dela priznani slovenski in tuji umetniki.

Soba steklenih mojstrovin – ujeta prosojnost

Steklarstvo ima na Kozjanskem že dolgo tradicijo in se je razvilo predvsem tam, kjer so gozdne površine ponujale zadostne količine lesa. Nastajali so predvsem izdelki iz zelenega in brezbarvnega stekla, nekatere ohranjene steklene posode ter fragmenti nekdanjih steklarn pa dokazujejo, da so izdelovali tudi mlečno in brezbarvno steklo.

V kozjanskih steklarnah so poleg steklenic za slatino izdelovali še steklovino za shranjevanje zdravil in živil, svetila, servirno in jedilno posode, okensko steklo.

Grajsko dvorišče

Grad leži na nadmosrki višini 475 m sredi gozdov Orlice. Od tu je lep razgled proti Hrvaškemu Zagorju in po kozjanski pokrajini proti Pohorju. V poletnih mesecih zaživi tudi zunanje grajsko dvorišče, kjer si lahko pohodnik v senci mogočnih kostanjev spočije utrujene noge ali pa obiskovalec uživa v zvokih glasbe priznanih glasbenih ustvarjalcev.

Grad Pišece

Ogromno posavsko ozemlje, kamor spada tudi območje Pišec, je sodilo k posavskim posestim salzburškega nadškofa. To ozemlje so nenehno ogrožali Madžari, zato je dal salzburški nadškof pozidati več gradov, med njimi tudi grad Pišece. Sam grad se v virih omenja šele od leta 1268, kot lastniki so omenjeni salzburški ministeriali, pišečki vitezi, ki so grad oskrbovali do leta 1353. Po njihovem izumrtju so na gradu več kot dvesto let gospodovali nadškofovi oskrbniki. Leta 1595 je gospoščino Pišece kupil v pravno in dedno last Innocenc Moscon. V lasti rodbine Moscon je ostala gospoščina do leta 1938, ko je celotno posestvo šlo na dražbo in je grad prešel v državno last, gozdove pa so prodali zasebnim lastnikom.

Iz začetkov gradu se je ohranil mogočni romanski stolp, iz istega časa je tudi grajska kapela.

Vse ostale grajske sestavine so mlajše, iz časa renesanse, s prezidavami leta 1867 pa je grad dobil današnjo neoromansko podobo.

Rodbina Moscon, ki je grad posedovala skoraj 350 let, je bila zelo pomembna in vplivna tudi za kraj, njen vpliv je segal celo izven krajevnih meja. Njihovo življenje namreč ni potekalo samo za grajskimi zidovi, ampak so imeli izjemno lepo urejeno okolico z vrtom in ribnikom, kjer še danes rastejo eksotična drevesa – sekvoje, platane, ginko, cigarar, gledičija,…

Grad Pišece je v zadnjih letih doživel temeljito prenovo.

Informacije: http://www.pisece.si/

Grad Bizeljsko

Bizeljsko, ki je sodilo k dedni zemljiški posesti Eme Krške (Breže-Selške), je po njeni smrti prešlo v posest novo ustanovljene krške škofije.

Bizeljsko se kot gospoščina krške škofije omenja že leta 1251. Takrat je na tem območju že stal manjši dvor, po katerem se leta 1278 v darilni listini kot priča omenja vitez Eberhard Bizeljski – von Visel. Grad so pozidali pozneje, v 15. stoletju, bil je v posesti krške škofije, upravljali pa so ga bizeljski vitezi. Leta 1532 je krški škof gospoščino oddal v najem Hansu Tattenbachu, njegovi dediči pa so jo leta 1608 pridobili v dedno last. Pozneje so bili lastniki gradu razne rodbine, leta 1858 pa je gospoščino kupila rodbina Windischgrätz. Med obema vojnama je bil lastnik gradu grof Hugo a S. Croce, med II. svetovno vojno pa sta ga imela v lasti baronica Kristina in njen mož Nikolaj pl. Maasburg. Po II. svetovni vojni je grad prešel v državno last.

Grad kaže tipične renesančne poteze, saj se je skozi stoletja spreminjal, vsako obdobje pa je dodalo nekaj novega, vendar se je v temeljnih potezah ohranil takšen, kot ga poznamo z njegovih najstarejših upodobitev.

Najbolj nepoškodovana je osrednja grajska stavba s štirimi trakti, ki oklepajo notranje dvorišče in je v temeljnih sestavinah srednjeveška. To jedro so v renesansi okrepili z dvema obrambnima stolpoma, leta 1623 pa zraven vhoda v grad prizidali kapelo sv. Hieronima.

Informacije: http://www.bizeljsko.si/zanimivosti/grad-bizeljsko.html

Kunšperk

Kunšperk leži na ozemlju, ki ga je posedovala Ema Krška (Breže-Selška). Leta 1042 ga je predala ženskemu benediktinskemu samostanu v Krki na Koroškem, nato pa je leta 1071 prešel v posest krške škofije.

Prvotni kunšperški grad je tedaj že stal na tem območju, zgrajen pa je bil predvsem v obrambne namene. Z lego tik nad Sotlo je obvladoval Hrvaško Zagorje kot nasprotni par hrvaškemu Cesargradu. V virih se omenja šele v 12. stoletju, ko ga je dal krški škof Henrik porušiti zaradi spora z Otonom Herneškim glede prilaščanja krških posesti. Ko sta se Henrik in Oton pomirila, so grad znova pozidali. Kot posestniki gradu se v naslednjih letih omenjajo kunšperški vitezi. Moč kunšperških vitezov je po letu 1300 upadala, njihova posest se je začela drobiti. Kot lastniki gradu se nato omenjajo Celjski grofi, po njihovem padcu Habsburžani, v 16. stoletju rodbina Tattenbach, ki je posedovala obe gospoščini, Bizeljsko in Kunšperk. Sedež kunšperške gospoščine so prenesli na Bizeljsko in jo od tam upravljali. Zadnji se kot lastniki omenjajo Windischgrätzi.

Kunšperški grad je danes v razvalinah. Od nekdaj številnih različnih objektov se je ohranil mogočni romanski bergfrid – obrambni stolp , del obzidja ter grajska kapela.

Grad Podčetrtek

Sodi med najstarejše gradove na območju Kozjanskega, kar priča tudi njegovo ime – Landsberg in pomeni deželni grad; grad, ki nadzoruje pokrajino, saj stoji na mestu, ki omogoča širok razgled nad Obsoteljem in mejo z ogrskim kraljestvom. Nastal je verjetno po letu 1100. Stoji na območju nekdanjih Eminih posesti, pozidali so ga krški škofje, upravljali pa podčetrški vitezi. Leta 1527 je oskrbnik gradu postal Hans Tattenbach, njegovi nasledniki pa so ga od krške škofije dobili v trajno dedno last šele leta 1612.

Leta 1671 so v Gradcu obglavili družinskega poglavarja rodbine Tattenbach, Ivana Erazma, ker je bil obtožen sodelovanja v zrinjsko – frankopanski zaroti proti Habsburžanom.

Celotno premoženje rodbine je zasegla država, ki je leta 1682 grad prodala grofu Ignacu Mariji Attemsu, ti pa so ga imeli v lasti vse do konca II. svetovne vojne. Po vojni je grad služil raznim namenom, nekdanja bogata notranja oprema se je porazgubila, nazadnje so bila v njem celo stanovanja, ves čas pa intenzivno propada.