Vode

Sotla

  • Izvir: južna pobočja hribovja Macelj, 640 m n.v.
  • Izliv: nasproti vasi Jesenice v reko Savi, 134 m n.v.
  • Dolžina: 90 km
  • Povprečni pretok: 9,3 m3/s (vodomerna postaja Rakovec I)
  • Površina porečja: 581 km2, od tega v Sloveniji 451 km2

Sotla je bila stoletja mejna reka med avstrijskim in ogrskim delom habsburškega imperija, danes med Slovenijo in Hrvaško.

Sotla, razen v zgornjem toku, vijuga v izrazitih meandrih. Pri Kunšperku reka zareže v 2 km dolgo sotesko, nižje pa postane prava nižinska reka: teče po široki naplavni ravnici, po kateri je nekoč neutrudno vijugala sem in tja, danes pa je rečni tok večinoma speljan v izravnano umetno strugo. Najobsežnejše poplavno območje pa je v Jovsih, vendar ne poplavlja Sotla, temveč mokrotne travnike zalijeta podtalnica in padavinska voda, največkrat pozno jeseni in zgodaj spomladi.

Do leta 1930 je na celotni reki delovalo na slovenski in hrvaški strani vsega skupaj 14 mlinov.

Sotlo in njene preostale mrtvice poleg več ribjih vrst, kot so naravovarstveno pomembne nežice (Cobitis elongata, C. elongatoides in Sabanejewia aurata) ali činklja (Misgurnus fossilis), poseljuje školjka potočni škržek (Unio crassus), v novejšem času pa ponovno tudi vidra (Lutra lutra) in bober (Castor fiber). Pomembna je tudi lesna zarast brežine – poleg ustvarjanja sence za vodo starejša drevesa omogočajo preživetje hrošča puščavnika (Osmoderma eremita). Čebelar (Merops apiaster) je prvotno gnezdil v erodiranih rečnih stenah, v njihovem pomanjkanju pa danes gnezdi v peskokopu pri Bizeljskem. Mrtvice poleti ozelene zaradi več vrst vodne leče (Lemnaceae), navadne streluše (Sagittaria sagittifolia), vodne perunike (Iris pseudacorus) in ježkov (Sparganium sp.). Žal so na brežinah vse bolj zastopane tujerodne invazivne vrste kot so japonski dresnik (Fallopia japonica), topinambur (Helianthus tuberosus) ali oljna bučka (Echinocystis lobata). Med rogozom ali trstičjem mresti zelena rega (Hyla arborea), poleg sekulje (Rana temporaria) in rosnice (R. dalmatina) tudi plavček (R. arvalis). V tem prostoru je tudi hibridna cona med hribskim in nižinskim urhom (Bombina variegata, B. bombina).

V Sotli kot izrazito nižinski reki živijo predvsem ribe iz družine krapovcev- krap (Cyprinus carpio), klen (Leuciscus cephalus) in mrena (Barbus barbus), iz drugih družin pa tudi ščuka (Esox lucius) in evropski som (Silurus glanis).

Sotla je zavarovana kot naravna vrednota državnega pomena (hidrološka, ekosistemska, zoološka, ev. št. 4429), kot ekološko pomembno območje in posebno ohranitveno območje Natura 2000 (SI3000303).

Podrobneje o Naturi 2000 v Kozjanskem parku

Bistrica s pritoki

  • Nadmorska višina pri izviru – Glija jama: 480 m
  • Nadmorska višina pri izlivu v Sotlo – Polje pri Bistrici: 180 m
  • Površina porečja: 108 km2
  • Dolžina vodotoka: 32 km

Reka Bistrica velja za enega najlepših in najbolj ohranjenih vodotokov vzhodne Slovenije. Reka ima na večini svojega toka sredogorski značaj. Precejšnja količina naplavin, prodišča, menjavanje globljih in plitvejših delov ter tolmuni pričajo, da ima reka precej hudourniški značaj. Voda je sorazmerno čista in se živahno preliva preko skal in tolmunov. V obrežnem pasu je dobro ohranjena obrežna vegetacija. Pri Zagaju vstopi Bistrica v prostrano Bistriško-sotelsko ravnico, ki se onstran meje nadaljuje v Kumrovškem polju.

Med Trebčami in Zagajem je nastala slikovita, okoli 3 km dolga soteska, ki je med Rebrijo in Tisovcem tako tesna, da po njej ne vodi nobena pot. Strma, skalnata in gozdnata pobočja Bukovice ter Orlice se na južno, orliško stran dvignejo preko 400 m.

Nekdaj so bili za Bistrico značilni mlini in žage. V Podsredi sta se ohranila Levstikov in Kukovičičev mlin, ki soustvarjata hidrološko ravnotežje vodotoka in imata hkrati velik kulturno-zgodovinski pomen.

Bistrica s hribovskimi pritoki predstavlja pomemben življenjski prostor za ribe kot je potočna postrv (Salmo trutta), kapelj (Cottus gobio), pa tudi piškur. V njih so spet številni raki koščaki (Austropotamobius torrentium), pa tudi ličinke navadnega močerada (Salamandra salamandra), kačjih pastirjev (Odonata), mladoletnic (Trichoptera), vrbnic (Plecoptera) in enodnevnic (Ephemeroptera). Lovijo jih tako zavarovani močvirski krešič (Carabus variolosus), kot siva pastirica (Motacilla cinerea) in povodni kos (Cinclus cinclus). Vodomec (Alcedo atthis) opreza za večjim plenom – manjšimi ribicami. Pred leti se je v Bistrico vrnil tudi bober (Castor fiber).