Naravne znamenitosti

Soteska Bistrice

Sredogorska reka Bistrica je med Trebčami in Zagajem v dolžini 3 km zarezala najslikovitejšo in najbolj ohranjeno rečno sotesko v vzhodni Sloveniji. Soteska je naravni spomenik ter geomorfološka in hidrološka naravna vrednota državnega pomena, ki predstavlja odlično ohranjen del rečnega ekosistema. Pestrost soteske dopolnjuje bogata živa narava. Tu najdemo nekatere manj znane in ogrožene rastlinske vrste kot so kranjska lilija, montpellierski nageljček, srhkodlakavi netreskovec, zimska preslica, gladnica,šopasta zvončnica, bodeča lobodika in tisa. Zanimivi predstavniki živalskega sveta so povodni kos, črna štorklja, številne vrste metuljev in kačjih pastirjev, dvoživke, ujede, gamsi, v vodi lahko opazimo postrvi in potočne rake.

Soteska je dostopna iz naselja Zagaj, od koder se lahko tik ob reki Bistrici sprehodimo po 2 km dolgi utrjeni poti, 400 m soteske pa je neprehodne.

Soteska Zelenjak

Pod vasjo Kunšperk reka Sotla zareže 1,5 km dolgo dolomitno sotesko, ki je naravni spomenik ter geomorfološka, hidrološka in ekosistemska naravna vrednota državnega pomena. Sotla prečno prereže skrajni vzhodni del Posavskega hribovja – pobočja Kunšperka na slovenski in Cesarskega brda na hrvaški strani. Iz strmih in gozdnatih pobočij izstopajo skalni osamelci, v njih so kraške jame, tu živi pester rastlinski in živalski svet. Na strateških točkah sta gradova – Kunšperk na slovenski in Cesargrad na hrvaški strani. Zaradi težke dostopnosti se je v večjem delu soteske ohranila naravna vegetacija. Rastlinstvo in živalstvo soteske Zelenjak zaznamujejo vrste, vezane predvsem na sredogorski bukov gozd in skalne pečine, a je poleg njih moč najti tudi številne vrste gozdnega roba in jas. Med zanimivejšimi živalmi tako najdemo tu sicer gamsa, netopirje (rod podkovnjakov), ujede, sove, žolne, nekatere varovane metulje in hrošče (npr. črtasti medvedek, petelinček, rogač, bukov in alpski kozliček) ter vidro v reki Sotli. Med rastlinami bi ta izbor lahko bil še daljši, velja pa omeniti redko bavarsko popkoreso, gozdni repinec, netreskovec, kamnokreče, nekatere gozdne kukavičevke in številne praproti (več vrst sršajev).

V pobočju nad sotesko in do gradu Kunšperk vodi gozdna pot, ki vodi naprej do gradu Bizeljsko. Skozi sotesko se lahko sprehodimo tudi po cesti, ki povezuje vasi Kunšperk in Orešje.

Lurška jama

Lurška jama, kot spodmolu pravijo domačini, je spodmol v peščenjaku miocenske starosti (okoli 20 milijonov let), širok 40 m in visok 17 m, ki je ponekod že zasigan. Tu je izvir pitne vode, ki ji pripisujejo zdravilno moč, predvsem pri zdravljenju oči. Romarji, ki so hodili na romanje k Mariji Pomočnici v Zágorju, so poromali tudi skozi Lurško jamo, saj so verjeli, da je ta studenčnica zelo koristna in zdravilna za oči. Pred okoli 100 leti so tu postavili oltar in opravljali cerkvene obrede, danes se v obnovljenem spodmolu odvijajo številne kulturne prireditve. Lurška jama je točka ob Marijini romarski poti, ki povezuje kraje v Sloveniji, Hrvaškem in Avstriji.

Gruska

Gruska, naravni spomenik ter geomorfološka in hidrološka naravna vrednota državnega pomena, je kraška izvirna zatrepna dolina, ki se začenja s 30 metrov visoko previsno steno. Izvir v steni je posledica ponikanja vode iz vodotoka na površju, ki teče nekoliko višje v smeri Kozje – Buče in ponika v požiralniku. Gruska je vzorčen primer kraškega sistema pretakanja vode na majhni površini, kar je toliko lažje predstaviti in razložiti predvsem mlajši populaciji.

Puščavnikova jama in izvirni rov potoka Gruska sta jami v pravem pomenu besede. Skupna dolžina Puščavnikove jame je 22 m, višinska razlika pa znaša 2 metra. Domačini so jo tako poimenovali, ker je v obdobju med prvo svetovno vojno in po njej v tej jami živel puščavnik. Rov Gruska ima aktivni vodni tok in je dolga 26 m.

V dolini oz. na dnu “jame” je bogat rastlinski in živalski svet od potočnega raka (), kačjih pastirjev (Odonata), mladoletnic (Trichoptera), vrbnic (Plecoptera), netopirjev (Chiroptera) do vodne mete (Mentha aquatica), močvirske spominčice (Myosotis scorpioides), močvirske preslice (Equisetum palustre), v podrasti pa še trpežno srebrenko (Lunaria rediviva) in nekatere vrste teloha.

Gruska jama leži v osrčju zavarovanega območja Kozjanskega regijskega parka in predstavlja eno najstarejših dokumentiranih in ovrednotenih naravnih vrednot znotraj zavarovanega območja.

Dolina Gruske, ki z legendami in zgodbami že stoletja živi v duhu domačinov, sodi med redka tovrstna območja v vzhodni Sloveniji. Skozi Grusko nas popelje urejena pot z opisi rastlinskega in živalskega sveta.

Kremenčev pesek - repnice in gnezdišče čebelarja

Repnice, peščene jame iz silikatnega peska z nenavadnimi vzorci, ki puščajo domišljiji prosto pot, so se pred približno dvesto leti pojavile v okolici Bizeljskega za shranjevanje pridelkov in sadja, danes pa služijo kot vinske kleti. Vas Brezovica je najbolj znana po teh edinstvenih naravnih vinskih kleteh.

V peskokopu kremenovega peska Župjek pri Bizeljskem je gnezdišče živopisanega ptiča čebelarja (Merops apiaster), ki je močno ogrožena vrsta in zato tudi zavarovana. Ogroža ga predvsem pomanjkanje primernih gnezdilnih sten. Ta zelo redka poletna vrsta je pri nas od konca aprila do sredine avgusta. Prehranjuje se z večjimi žuželkami, ki jih lovi med letom: kačjimi pastirji, čmrlji, osami in s čebelami. Gnezdenje čebelarja lahko spremljamo iz opazovalnice pod gnezdilno steno, saj je v času gnezdenja (od začetka maja do konca julija) dostop do gnezdilnih sten prepovedan.

Ajdovska žena

V strmem gozdnatem pobočju nad levim bregom Bistrice pod naseljem Pilštanj je v zrnatem dolomitu s spiranjem mehkejše kamnine nastala slikovita skala, imenovana Ajdovska žena. Visoka je 12 m (na položni strani 7 m) in široka 2 m. Skala ima antropomorfni izgled, spominja na žensko, ki je še pred nedavnim imela v naročju otroka. Legenda pravi, da so ajdje, velikani, ki so nekoč tu živeli, nosili vodo iz Bistrice. Nekoč, ko je bilo zelo vroče, je Ajdovska žena, ki je po strmem pobočju nesla vodo iz Bistrice in poleg v naročju držala še otroka, v obupu preklela sonce. Za kazen, ker je preklela sonce, vir življenja, je žena z otrokom okamenela. Naravni procesi so povzročili, da je del skale, otrok, padel v sotesko Bistrice. Ajdovska žena je danes površinski geomorfološki naravni spomenik.

Bister graben

Če krenemo iz trga Kozje mimo cerkve Marijinega vnebovzetja, Kroflnovega mlina in opuščene apnenice, se znajdemo v ozki dolini Bister graben, ki jo je vrezal istoimenski potok. Ljubitelji rastlin in živali bodo tu našli marsikaj zanimivega. Od tu se lahko povzpnemo na razvaline gradu Kozje, na Vilno peč – skalni spodmol pod vrhom Brediča ali pa po pobočju Vetrnika, kjer nas bo sprejel Žličar, skalni pastir, ki v strmem pobočju dolbe žlice.

Drevesni očaki

Kozjanski park je izredno bogat prostor, kar zadeva dediščino izjemnih dreves – vsaj 12 častitljivih očakov je starejših od 250 let.Rajglov cer na Vetrniku, lipa v Bizeljski vasi, Nujčev hrast v Gregovcah, Žurajev hrast na Križan vrhu, bodike na Vetrniku, platana v Kozjem so le nekateri izmed njih. Tu je še kar nekaj lip, starejših od 200 let ter s prsnim obsegom večjim od 400 cm, izjemno star in velik skorš, ena največjih tis v Sloveniji, kostanji izjemnih mer ter eksotične vrste kot so nenavadne smreke, mamutovci, gledičije, kriptomerija, platane, katalpe v parku ob gradu Pišece.

Slapovi

Slapovi, eni izmed najlepših pojavov, ki jih je ustvarila narava, se precej pojavljajo tudi na območju Kozjanskega. Kozjansko ima številne, predvsem manjše hribovske vodotoke. Kjer potok priteče iz trše in mehkejše kamnine so v tisočletjih erozije (razjedanje kamnine) nastali večji in manjši slapiči in slapovi. Mnogokje pa so zaradi izločanja kalcijevega karbonata na organskih (rastlinskih in živalskih) ostankih nastali lehnjakovi pragovi in slapišča.

Mnogi slapovi so skriti v grapah, nekatere pa lahko opazimo že med vožnjo z avtom. Najbolj obiskani so verjetno bohorski slapovi, mimo katerih vodi tematska “Pot štirih slapov”.

Plakat

Osameli kras

Posebno značilnost daje kozjanski pokrajini osameli kras, ki se pojavlja z vrtačami, suhimi dolinami, izviri, požiralniki ter kraškimi jamami in brezni. Osameli kras se pojavlja na območjih litotamnijskega apnenca, ki je bil včasih pomemben gradbeni material, domači mojstri so iz njega izdelovali portale, kamne za ročne stiskalnice in mline.