Biotska pestrost

Biotska raznovrstnost ali biodiverziteta je raznovrstnost žive narave oz. raznovrstnost živega sveta (Kazimir Tarman v: Biotska raznovrstnost Zemlje, Proteus, oktober 1998).

Izraz pomeni raznolikost živih organizmov iz vseh virov, ki vključuje med drugim kopenske, morske in druge vodne ekosisteme ter ekološke komplekse, katerih del so; to vključuje raznovrstnost znotraj samih vrst, med vrstami in raznovrstnost ekosistemov (Konvencija o biološki raznovrstnosti). Zajema torej vse oblike življenja na Zemlji, od virusa do tropskih pragozdov. Sestavljajo jo trije nivoji: pestrost vrst (število vrst), genska pestrost znotraj vrst (dovolj veliko število osebkov iste vrste) ter pestrost življenjskih okolij (habitatov), ki je osnova za prisotnost raznolikih vrst.

Zakaj je pestrost življenja sploh pomembna?

Biotska raznovrstnost človeštvu nudi številne dobrine in storitve. Mnogih se ne zavedamo, dokler jih ne izgubimo:

  • zagotavlja hrano, kurivo, kisik,
  • zagotavlja zavetje in gradbene materiale,
  • čisti zrak in vodo,
  • razstruplja in razgrajuje odpadke,
  • stabilizira in blaži podnebje,
  • blaži poplave, suše, temperaturne ekstreme in moč vetra,
  • ustvarja in obnavlja rodovitnost prsti,
  • oprašuje rastline, med njimi mnoge kmetijske pridelke,
  • nadzoruje škodljivce in bolezni kmetijskih pridelkov,
  • ohranja genske vire, ki so ključni za razvoj novih sort, zdravil in drugih proizvodov,
  • omogoča kulturne in estetske koristi
  • omogoča sposobnost prilagajanja na spremembe.

Več: Ekonomika ekosistemov in biotske raznovrstnosti / Economics of Ecosystems and Biodiversity

Kukavičevke (orhideje)

Orhideje so najbolj obsežna rastlinska družina. V Sloveniji po podatkih v letu 2015 izdanega strokovnega priročnika Orhideje Slovenije (avtor Branko Dolinar) uspeva 79 vrst in podvrst. Glede na kraj uspevanja poznamo travniške in gozdne, pa vrste suhih tal in vrste močvirij, nekatere so le visokogorsko razširjene. Na Kozjanskem smo do sedaj po lastnih podatkih našli 4x(?) vrst in podvrst kukavičevk. Največ jih najdemo na termofilnih suhih hribovskih travnikih ter termofilnih gozdnih pobočjih.

Predvsem travniške vrste so v zadnjih desetletjih pod hudim pritiskom intenzifikacije rabe travniških površin in so njihove populacije v največjem upadanju. Zato se zavzemamo, da opazovanje najbolj redkih med njimi poteka le v strokovno vodenih skupinah. Vse orhideje so v Sloveniji uvrščene med zavarovane vrste. Habitat suhih travnikov pa dodatno “varuje” tudi Habitatna direktiva, na podlagi katere so travniki na Vetrniku, Oslici in Bohorju uvrščeni v ekološko mrežo Nature 2000.

Največ cvetočih orhidej je mogoče opazovati med koncem aprila in koncem junija. V gozdovih sezona traja še ves julij (rod močvirnic).

Botanične posebnosti

Na Kozjanskem se zaradi geografskih značilnosti poleg pričakovanih celinskih vrst lahko srečamo tudi z vrstami, ki so značilnice alpske, stepske (panonske) in submediteranske cvetane. Marsikatera od teh vrst dosega tu mejo svojega areala. Spoznajmo nekatere izmed njih.

Temnoškrlatni teloh (Helleborus atrorubens)

Je vrsta teloha, ki je endemit območja med Kozjanskim, Dolenjsko, Belo Krajino ter dela Hrvaške. S temno vijolično (škrlatno) barvo cvetov nas razveseljuje na gozdnem robu, neredko pa tudi v gozdu in na travniku. Kjer v bližini uspeva zeleno cvetoči blagodišeči teloh (H. odorus) prihaja do križanja obeh vrst. Kot vsi telohi je zavarovan (prepovedano presajanje in nabiranje semen).

Blagayev volčin (Daphne blagayana)

Kraljeva roža, kot mu pravi večina domačinov, je skupaj s planiko prva zavarovana rastlinska vrsta na slovenskem ozemlju (1898). Kot nova vrsta je bil leta 1837 najden na polhograjski Grmadi in je dobil vrstno ime po tamkajšnjem grofu Blagaju. Nizek vednozelen polgrmiček je najlepši v drugi polovici aprila, ko zacveti. Uspeva na strmih in senčnih gozdnatih grapah raztreseno po Kozjanskem.

Navadna jarica (Erantis hyemalis)

Ena prvih cvetočih rastlin, ki zacveti, čim se sneg stali. Že cvetoča prenese tudi dolgotrajno izpostavljenost snežni odeji. Uspeva na gozdnih tleh, tudi na gozdnem robu v Podsredi in na Bohorju. Običajno povsem prekrije podlago, tako, da postanejo gozdna tla povsem rumena. Od leta 2004 je tudi zavarovana vrsta. Semena je možno dobiti v nekaterih vrtnarijah.

Bavarska popkoresa (Moehringia bavarica)

Kot vse popkorese je tudi bavarska prebivalka skalnih sten. Blazinasto se razraste okoli skalne razpoke iz katere izrašča trajna korenina. Sredi aprila se razvijejo snežno beli cvetovi. Poleg nahajališča nad Orešjem uspeva tudi na dolomitnih osamelcih Kopitnika. Ogroža jo predvsem plezanje, saj pri tem pride do fizičnega uničenja rastline.

Avrikelj ali lepi jeglič (Primula auricula)

Avrikelj je visokogorska vrsta, eden od simbolov alpske flore. V kozjanskih hribih ga najdemo na osojnih dolomitnih skalnih stenah, kjer je preživel od ledenih dob (glacialni relikt). Trdi usnjati listi so vsaj po robovih belo obarvani od apnenca, ki ga rastlina izloča. Cveti običajno v aprilu, čas je pogojen tudi s trajanjem zimskih razmer. Ker je vrsta zavarovana, ni dovoljeno njegovo presajanje v domače skalnjake.

Montpellierski nageljček, klinček (Dianthus monspessulanus)

Med vsemi v naravi rastočimi vrstami nageljčkov ima ta vrsta najbolj razkošne cvetove. Na prvi pogled dajejo vtis, da je njihove venčne liste razcefral močan veter. V juliju zacvetijo na suhih osončenih travnatih območjih na Vetrniku, Oslici in Bohorju, pa tudi na skalnatih stenah v soteski Zagaj. Cvetovi so lahko rahlo rožnato obarvani ali pa povsem beli. Z izjemo brkatega nageljčka so vse ostale vrste v Sloveniji zavarovane.

Vodni orešek (Trapa natans)

Vodni orešek je enoletna vodna rastlina. Nima prave korenine, pomožne korenine na bazi stebla pritrjujejo rastlino v blatna tla, korenine, ki izraščajo višje, pa so zelene barve in namenjene fotosintezi. Listi, ki se razvijejo nad vodno površino, so rombaste oblike z nazobčanim robom. Njihovi peclji so mehurjasto napihnjeni in plavajo na vodi. Plod je svetlo rjav oreh nepravilne oblike, ki ima štiri rogate izrastke, trdo lupino in eno samo veliko belo seme. Ko orešek dozori, pade na dno in iz njega se razvije nova rastlina. Raznašajo ga vodne ptice. Semena imajo prijeten sladkast okus, podoben okusu oreha ali kostanja. Vodni orešek je bil že v mlajši kameni dobi priljubljena hrana. 

Bodeča lobodika (Ruscus aculeatus)

Do 1 m visoka zimzelena trajnica z listasto preoblikovanimi poganjki (navideznimi listi – filokladiji). Steblo je razraslo, grmičaste oblike. Navidezni listi so jajčasti, usnjati, bodeče priostreni, dolgi do 3,5 cm. Majceni zelenkastobeli cvetovi poganjajo iz sredine navideznih listov. Iz cvetov se razvije bleščeče rdeča jagoda. Zaradi pretiranega nabiranja za zimske šopke je postala redka vrsta in posledično tudi zavarovana.

Travnolistna perunika (Iris graminea)

je naša najmanjša med “divje” rastočimi perunikami. Uspeva na termofilnih tleh z malo prsti, običajno na gozdnem robu. V maju razviti cvetovi ostanejo kar neopazni, saj so skriti med daljšimi sabljastimi listi. Vse perunike so na območju Slovenije uvrščene med zavarovane rastlinske vrste.

Ptice v travniških sadovnjakih

Travniški sadovnjaki so zaradi starih dreves, odsotnosti škropljenja ter neintenzivne rabe tal pomemben habitat za mnoge ptičje vrste

PowerPoint predstavitev

Vijeglavka (Jynx torquila)

je naša najmanjša vrsta žolne. Hkrati je tudi edina, ki se seli. Za uspešno gnezdenje rabi primerna drevesa z dupli ter mravljišča. V obstoječih duplih (uporabi tudi gnezdilnice), ki so le na starejših in debelejših sadnih drevesih vzreja zarod, ki ga hrani pretežno z mravljami. Je ena redkih ptičjih vrst, kjer pojeta tako samec kot samica.

Pogorelček (Phoenicurus phoenicurus)

Aprila se iz toplih krajev Afrike vrača eden najlepših ptičev pri nas. Gnezdi v duplih, pa tudi v primernih gnezdilnicah. Zaradi izginjanja visokodebelnih ekstenzivnih sadovnjakov, uporabe fitofarmacevtskih sredstev na sadnem drevju (zastrupljanje žuželk, ki so pogorelčkova hrana) in degradiranega afriškega okolje, kjer prezimuje, je postal močno ogrožena vrsta. V mnogih predelih Slovenije je pogoreček v zadnji desetletjih izumrl.

Veliki skovik (Otus scops)

Ta vrsta sove (večini bolj znana kot “čuk”) je toploljubna in zato večji del evropske populacije živi v Sredozemlju. Je selivka, v maju se naseli na podeželju – v travniških sadovnjakih in vrtovih, izogiba pa se sklenjenih gozdov. Gnezdo si uredi v drevesnem duplu, v luknji v zidu pa tudi v gnezdilnicah. Za prehrano uporablja večje žuželke kot so kobilice, hrošči, vešče, deževniki in male vretenčarje: miši, žabe, majhne ptice in kuščarje. Ogroža ga pomanjkanje ustreznih gnezdišč in vsesplošna kemizacija okolja.

Lišček (Carduelis carduelis)

Je ptica stalnica, ki, poleg sadovnjakov, poseljuje odprte, z drevjem in grmovjem obrasle terene, parke, in vrtove. Gnezdo si uredi na koncu vej listavcev, vsaj dva metra nad tlemi. Hrani se z žuželkami, semeni osatov, travinja in kulturnih rastlin, drobnimi drevesnimi semeni in brsti. Na krmilnici pozimi išče sončnice in proso.

Rjavi srakoper (Lanius collurio)

Kot ostali srakoperji je mesojed, na kar kaže tudi njegov močan kljun z zakrivljeno konico. Prehranjuje se v glavnem z večjimi žuželkami, pa tudi vretenčarji, npr. manjše ptice, plazilci in glodavci. Je ptica kulturne krajine – tam, kjer se izmenjujejo travniki, obdelane površine in nizko grmičevje. V trnastem grmovju (npr. glogu ali šipku) si iz vejic in koreninic splete gnezdo ter ga obloži s travo. Pogosto zanj navajajo, da si na trnje nabode ulovljen plen, vendar takšno vedenje ni prav pogosto. V večjem delu Evrope je vrsta, ki zelo populacijsko nazaduje, zato ga skušamo varovati tudi v območjih Nature 2000. Je selivec, jeseni se seli v Afriko, vrne pa se po navadi maja.

Ptice v gozdu

Obsežni gozdni sestoji so pogoj za preživetje večjega števila gozdnih ptičjih vrst. Nekatere so splošno razširjene (ščinkavec), druge rabijo točno določen tip gozda (rumenoglavi kraljiček). Mnoge med njimi so selivci, preko zime ostanejo vrste, ki so pretežno semenojede.

Ščinkavec (Fringilla coelebs)

je ena najbolj pogostih vrst v gozdovih na Kozjanskem. Okroglo, dobro narejeno gnezdo si uredi iz mahu, lišajev in bilk. Postlano je z dlako in rastlinsko volno. Gnezdo postavi v rogovilo blizu debla. Njegova prehrana so zazlične žuželke, žir, drobna drevesna semena in jagodičje. Pozimi rad obišče tudi prostor pod krmilnicami.

Plavček (Cyanistes caeruleus)

Je majhna, ljubka in živahna vrsta sinice, ki daje vtis, da ima vse okoli sebe pod nadzorom. Zelo rad obiskuje zimske krmilnice. Za gnezdenje uporablja drevesna dupla, zidne luknje, gnezdilnice. Plavček mnogokrat gnezdi na nenavadnih krajih. Plavček ima med pticami pevkami številčno največja legla. V njegovem leglu se nemalokrat nahaja 15 jajc.

Lesna sova (Strix aluco)

Je naša najbolj številčna in poznana sova. Domneva se, da ima najboljši nočni vid med vsemi pticami. Pojavlja se v dveh barvnih različicah – v svetlo sivi in redkejši rdeče rjavo pisani. Poseljuje starejše listnate in mešane gozdove, gozdne robove in polja, pa tudi naselja. V nočnem času lovi miši, voluharje, rovke, polhe, žabe, male ptice pevke, večje žuželke in deževnike. Nekoč je bilo med podeželskimi fanti kar sramotno, če nisi znal dobro oponašati njenega oglašanja.

Srednji detel (Dendrocopos medius)

Prebiva predvsem v hrastovih sestojih. Gnezdi v starih in odmirajočih drevesih – nima tako močan kljun kot ostale vrste detlov in lahko iztesa duplo le v trhel les. Hrani se z žuželkami, pozimi pa mu teknejo tudi semena. Zaradi pomanjkanja ustreznega gnezdilnega habitata je postal zelo redek in kot vrsta ogrožen v evropskem merilu. Je tudi ena od t.i. Natura 2000 vrst (kvalifikacijska vrsta Natura 2000 območja SPA Dobrava – Jovsi).

Belovrati muhar (Ficedula albicollis)

Je selitvena vrsta – prezimuje v Afriki. V naše gozdove se vrne v drugi polovici aprila. Značilno je njegovo vedenje – s preže poleti v zrak za letečo žuželko in se nato vrne na izhodišče.   Najdemo ga lahko v svetlih listnatih gozdovih s starim drevjem, v sadovnjaki in logih. Ogroža ga pomanjkanje primernih naravnih gnezdišč. Dobro je nameščati gnezdilnice z 32 mm veliko vhodno odprtino, ker so v času, ko se vrne iz prezimovališča, primerna gnezdišča že zasedena z drugimi sekundarnimi duplarji.

Čebelar - gnezdišče na Bizeljskem

Od 80-tih let prejšnjega stoletja v peskokopu v naselju Župjek pri Bizeljskem gnezdi kolonija čebelarjev (Merops apiaster). Število gnezdečih parov je različno, običajno med deset in dvajset. Čebelar se iz prezimovanja vrne v prvih dneh meseca maja. Gnezdo si uredi v skoraj meter globokem rovu v vertikalni peščeni steni. So odlični letalci in lovijo večje leteče žuželke, predvsem kačje pastirje, čmrlje in čebele. Najlepše jih je opazovati v začetku junija, ko je vzreja zaroda pri koncu in pogosto priletavajo v luknje, mladiči pa včasih že kar čakajo ob vhodu.

Za opazovanje je urejena opazovalnica, saj je prihod človeka pod steno moteč in ptice prenehajo s hranjenjem mladičev. Ob opazovalnici je tudi informativna tabla.

Metulji

V Sloveniji živi preko 3600 vrst metuljev (180 je dnevnih vrst), od tega smo jih na območju Kozjanskega opazili že preko 1100. Zaradi geografskih značilnosti območja je tu najti tako splošno razširjene vrste kot tudi vrste, ki so sicer značilne za topli Mediteran ali hladnejše Alpe. Zaradi dokaj velike ohranjenosti naravnega okolja, travniških sadovnjakov in travnikov tu najdemo tudi več sicer že redkih vrst. Vsako leto izvedemo več javnih opazovanj nočnih metuljev, sodelujemo tudi pri Evropskih nočeh opazovanja nočnih metuljev. Spoznavate jih lahko med vodenimi ogledi suhih travnikov ali v obliki slikovno podprtega predavanja.

Dnevni pavlinček (Inachis io)

Ima rjavo rdeča krila s črnimi, rumenimi in modrimi lisami, na vsakem krilu ima eno navidezno oko. Spodnja stran je v temno rjavih tonih. Prezimi kot metulj in se skriva po raznih lopah, kleteh in podstrešjih, kjer otrpne in čaka na toplejše dni. Leta ob bregovih rek poraslih z gozdom, po vlažnih travnikih in pašnikih in na območjih s stalnim človekovim vplivom, kjer velika kopriva (hranilna rastlina gosenic) pogosto tvori goste sestoje. Samica izleže jajčeca na koprivo (Urtica sp.). Iz njih se izležejo črne gosenice z izrastki in belimi pikami. Gosenice živijo v skupini po več deset skupaj. Odrasli se hranijo z drevesnimi sokovi in medičino, gosenice pa se hranijo z listi koprive.

Lastovičar (Papilio machaon)

Živi v večjem delu Evrope in Azije ter v Severni Ameriki. Osnovna barva kril je žvepleno rumena. Krila imajo črne pege, zadnji par ima ob notranjem robu rdeče rjavo oko. Na zadnjem delu kril ima lastovičar kratek repek – odtod ime. Je močan in hiter letalec, ki ga je najlaže opazovati, ko lebdi nad cvetovi in srka nektar. Je največji slovenski dnevni metulj. Njegova gosenica je živo zelene barve s kontrastnimi črnimi in oranžnimi lisami. S svarilno barvo opozarja morebitne plenilce na smrdeče izločke obrambnih žlez, ki se nahajajo za glavo.

Petelinček (Zerynthia polyxena)

Petelinček je srednje velik metulj iz družine lastovičarjev, Njegove gosenice se hranijo z različnimi vrstami podraščcev (Aristolochia). Odrasli metulji se zadržujejo v svetlih lisastih gozdovih in ob gozdnih obronkih v eni podaljšani generaciji od aprila do junija. Zaradi redkosti so zavarovani, tudi v evropskem merilu (vrsta, za katero moramo imeti določena območja Nature 2000).

Mali nočni pavlinček (Saturnia pavonia)

Čez krila meri do 80 mm. Je sivih barv z velikimi temnimi očesi na krilih. Samec je manjši (do 60mm), njegova spodnja krila so rdečo oranžna z po enim očesom na vsakem krilu. Mali nočni pavlinček se pojavlja od aprila do junija. Samci letajo tudi podnevi, medtem ko samice večinoma ponoči. Samci imajo velike metlaste tipalke s katerimi zaznajo samico tudi na več kilometrov.

Jamamaj, japonska sviloprejka (Antheraea yamamai)

Izvorno je iz Japonske, zametki pojavljanja v Evropi pa sežejo v vas Veliki Slatnik pod Gorjance na Dolenjskem. Podjetnik Jan Mach je leta 1866 v vasi Veliki Slatnik pod Gorjanci poskusil z rejo njegovih gosenic kar prosto v naravi na hrastu z namenom pridobivanja svile šantung. Reja se mu je posrečila, ni pa bil pazljiv v “tehnloškem smislu” in je nekaj bub ostalo v naravi. V naslednjem stoletju je vrsta postopoma začela poseljevati okolico in Evropo. Odrasli se ne prehranjuje, saj je njegova vloga le razmnoževanje. Za namen iskanja imajo samci velike antene v obliki peres, s katerimi zelo dobro zaznavajo samice tudi na dolge razdalje. Samice navadno nosijo veliko jajčec zaradi česar težje letijo. Ker se odrasle živali ne prehranjujejo, jim v “mladosti” nabrane zaloge zadostujejo za 3-4 dni letanja.

Travniška vešča (Euchromius ocellea)

Travniška vešča vrste Euchromius ocellea je sicer vrsta subtropske in tropske Afrike, ki pa vsako leto migrira tudi v Evropo. Septembra 2012 je bila dvakrat opazovana v parku, kar je bilo prvo opazovanje te vrste metulja v Sloveniji. Prav nenavadno je, da takšne razdalje preleti vrsta, katere krila imajo razpon med 16 in 25 mm.

Hrošči

Trenutno je opisanih po svetu okoli 350.000 vrst hroščev (Evropa - 8000, Slovenija 6000 vrst), kar je približno 40 odstotkov opisanih vrst žuželk in četrtina vseh opisanih vrst živali. Prvo delo, ki sistematično obravnava hrošče na slovenskem, je napisal že Scopoli (Entomologia carniolica, 1763). Slovenska koleopterologija pa je doživela razcvet z opisom drobnovratnika, prvega jamskega hrošča na svetu, ki ga je leta 1831 v Postojnski jami našel Luka Čeč. Med najprepoznavnejšimi hrošči sta gotovo alpski kozliček (Rosalia alpina), ena od prvih zavarovanih vrst v Sloveniji in hkrati med največjimi slovenskimi hrošči, ter rogač (Lucanus cervus), največji evropski hrošč.

Rogač (Lucanus cervus)

Je največji evropski hrošč, odrasle živali dosežejo od 25 do 85 mm dolžine. Ime je dobil po ogromnih čeljustih samcev, ki izgledajo kot jelenji rogovi (lat. cervus = jelen). Uporabljajo jih za ritualizirane borbe za teritorij in samice. Aktivni so v mraku v poletnih mesecih, takrat samci z zamolklim brenčanjem letajo naokrog in iščejo samice. Njihov razvoj traja 4 leta. Ličinke vrtajo po trhlem lesu odmrlih ali odmirajočih dreves (hrastov). Nato se zabubijo v zemlji za tri mesece in na koncu kot odrasle živali odletijo. Odrasli se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi, do katerih pridejo tako, da s čeljustmi zarežejo v lubje. Zaradi pretiranega odstranjevanja suhega lesa iz gozdov je postal redek – zato je tudi zavarovan po slovenski in evropski zakonodaji (vrsta Nature 2000).

Alpski kozliček (Rosalia alpina)

Je 15 do 38 mm dolg predstavnik kozličkov. Tipalnice so pri samicah iste dolžine kot preostalo telo, pri samcih precej daljše. Pokrovke so ravne, modro-sive barve, z različnimi črnimi lisami, vključno z izrazito liso na oprsju. Tipalnice in noge imajo isto obarvanost kot preostali del telesa. Tako obarvanje služi kot dobro maskirno sredstvo v njegovem bivalnem okolju, to je v bukovih gozdovih 600 – 1200 m nad morjem. Večleten razvoj ličink je vezan na suh (mrtev) les bukve. Sušenje hlodovine in bukovih drv preko poletja v gozdu je za njih tragično, saj samice vanj odložijo jajčeca. Zaradi pretiranega odstranjevanja suhega lesa iz gozdov je postal redek – zato je tudi zavarovan po slovenski in evropski zakonodaji (vrsta Nature 2000).

Scopolijev kozliček (Cerambyx scopolii)

Imenovan tudi mali hrastov kozliček. Razvoj njegove ličinke je vezan predvsem na hrast, pa tudi na vrbe in kostanj. Odrasle osebke pogosto najdemo preko dneva na cvetočih rastlinah, še posebno na cvetočem črnem bezgu. 

Orjaški krešič (Procerus gigas)

Vlažno gozdno okolje ustreza orjaškemu krešiču, ki ima to lastnost, da naokoli lazi tudi podnevi, zlasti ob deževnem in oblačnem vremenu. Neredko ga lahko opazujemo, ko si sredi poti, ne meneč se za okoliško dogajanje, privošči ostanke pohojenega polža. Bolje je, da v velikega in sicer na videz miroljubnega hrošča, ne drezamo preveč. Kakor vsi krešiči, ima tudi orjaški krešič to navado, da v nevarnosti rahlo privzdigne zadek in z neverjetno natančnostjo brizgne vsiljivcu v oko ostudno smrdečo in jedko tekočino. (AL Vrezec, Planinski vestnik, 2011, št.9)

Netopirji

Netopirji so nočno aktivne živali in so med sesalci edini, ki so sposobni aktivnega leta. Njihove prednje okončine so preobražene v letalne prhuti. Med podaljšanimi dlančnicami in prstnicami ter telesom in zadnjimi nogami imajo razpeto posebno kožnato opno, ki je prepredena z elastičnimi vlakni in krvnimi kapilarami. Pri nas se netopirji prehranjujejo z žuželkami in drugimi členonožci. Njihovi iztrebki - gvano - so po svetu znani kot izredno kvalitetno gnojilo, saj vsebujejo veliko dušika in fosforja ter delujejo kot nematocidi in fungicidi. Netopirji vidijo izredno dobro. Ponoči lahko brez težav lovijo tudi najmanjše žuželke. Imajo razvite oči in z njimi dobro vidijo, vendar te niso glavno čutilo za vid. Razvit imajo poseben sistem, ki deluje kot sonar. Oddajajo nam neslišne ultrazvočne klice (v območju višjem od 20000 Hz), katerih odboje od ovir zopet prestrežejo in si zelo natančno ustvarijo sliko preiskovane okolice ali položaja svojega plena – to imenujemo eholokacija. Podkovnjaki na ta način lahko zaznajo celo 0,05 milimetra tanko nit! Na svetu so do sedaj odkrili že 1116 vrst netopirjev (Chiroptera), kar predstavlja četrtino vseh vrst sesalcev na svetu. V Evropi živijo le predstavniki malih netopirjev, ki pripadajo vsaj 32 vrstam, v Sloveniji pa je bilo najdenih kar 30 vrst. (vir: http://www.sdpvn-drustvo.si/netopirji.html)

Običajno so predsodki tisti, zaradi katerih ljudje netopirje še vedno ubijajo ali zastrupljajo. Sprejmite netopirje za svoje sosede, pojedli bodo mnogo žuželk, ki sicer ponoči brenčijo okoli vaše glave ali objedajo vašo zelenjavo na vrtu. Tudi zakonsko je netopirje prepovedano ubijati in vznemirjati. Netopirji so ena bolj najbolj ogroženih živalskih skupin tako v Sloveniji, kot tudi v Evropi in v svetu. Pogosto jih ogroža človeška nevednost. Če poznamo življenjske navade netopirjev, jih lahko tudi ustrezno varujemo.

Netopirje najpogosteje ogroža človek s svojim poseganjem v prostor, npr. uničevanje netopirskih zatočišč z obnovami stavb, preprečevanje dostopa v stavbe z zamreženjem odprtin, nepravilna postavitev rešetk na jamskih vhodih, vznemirjanje na zatočiščih (npr. jamski turizem), osvetljevanje preletalnih odprtin na zatočiščih in splošno svetlobno onesnaževanje, uničevanje, drobljenje gozdov ali sprememba v gospodarjenju z gozdovi (odstranjevanje starih dreves z dupli, uničevanje prehranjevalnega prostora), uničevanje ključnih linearnih elementov v krajini (mejice, žive meje, osamljena drevesa…), pretirana uporaba pesticidov na kmetijskih površinah, uporaba za sesalce strupenih sredstev za ohranjanje lesa v netopirskih zatočiščih.

Včasih se zgodi, da ljudje zaradi strahu, predsodkov in umazanije zaradi netopirskega gvana (iztrebkov) ali pa na žalost še vedno iz čiste zlobe namerno ubijajo ali zastrupljajo netopirje v bližini svojih bivališč.

Dvoživke

Danes na svetu živi okrog 6.000 vrst dvoživk. Njihovo preučevanje se skupaj s preučevanjem plazilcev imenuje herpetologija. Življenjski krog večine dvoživk poteka od vodne ličinke, ki diha s škrgami, do odrasle kopenske živali, ki diha s pljuči. Dvoživke uravnavajo številčnost žuželk, polžev, pajkov, deževnikov, saj se z njimi prehranjujejo. Dvoživke ogrožajo predvsem uničevanje njihovih bivališč (izsuševanje in zasipavanje mokrišč), onesnaževanje voda in uporaba kemičnih snovi (npr. pesticidov), podnebne spremembe ter prekinjanje selitvenih poti s cestami (povozi dvoživk). Nedavno so strokovnjaki v Evropi in po svetu zaznali problem izumiranja dvoživk zaradi virusne bolezni, ki jo povzročajo ranavirusi in zaradi glivične bolezni, ki se imenuje chytridiomikoza. Zaradi velike ogroženosti so vse naše dvoživke zavarovane. Prepovedano jih je ubijati, zastrupljati, uničevati njihova bivališča.

V Kozjanskem parku že od leta 1999 pri ribniku na Trebčah vsako pomlad pomagamo dvoživkam pri njihovi pomladni selitvi na mrestišča. Na obeh straneh ceste postavimo ograjo, ki prepreči njihov prihod na cesto. Vsak dan dvakrat (zjutraj, zvečer) pa jih ročno prenesemo preko ceste. V letu 2014 smo tako prenesli skoraj 6000 dvoživk. Med njimi prevladujejo osebki navadne krastače, prenesemo pa tudi sekulje in rosnice (dve vrsti rjavih žab), ter navadnega in planinskega pupka. Vsako leto na akcijo povabimo okoliške šole in zainteresirane posameznike.

Dvoživke (PDF 1) Dvoživke (PDF 2)